Bolečina, ki se vleče mesece, pogosto skriva kaj več kot le preobremenitev. Bolečina, ki izhaja iz samega zapestnega sklepa, je lahko povezana z obrabo, starimi poškodbami ali spremembami v zapestnih strukturah (ligamenti, hrustanec ali zapestne kosti). Kronično bolečino v zapestju lahko povzroča več stanj, ki jih lahko uspešno obravnavamo. 1. Posttravmatska artroza zapestja (SNAC ali SLAC zapestje) Artroza je degenerativno obolenje, kjer se hrustanec v zapestnem sklepu postopoma obrablja, kar vodi do bolečine, togosti in omejene gibljivosti. Pojavi se po starih zlomih, zlasti skafoida, poškodbah ligamentov ali izpahih v zapestnih sklepih. Najpogostejši vzrok posttravmatske obrabe je neustrezno zdravljenje poškodb, od katere je minilo že ogromno časa. Sklep se posledično neustrezno obrablja, pojavi se nestabilnost in degenerativne spremembe. 2. Primarna artroza zapestja (obraba sklepa) Tako kot v primeru posttravmatske obrabe zapestja pri primarni artrozi pride do destrukcije sklepnega hrustanca.  Vzroki vključujejo staranje in prekomerno obremenitev (npr. ponavljajoči se gibi pri delu ali športu). Simptomi so jutranja okorelost, bolečina ob obremenitvi in oteklina. Brez zdravljenja artroza hitreje napreduje in postopoma povzroči deformacijo sklepa. 3. Poškodbe TFCC (triangularni fibrokartilaginozni kompleks) TFCC je struktura iz hrustanca in vezi na ulnarni strani zapestja, ki zagotavlja stabilnost sklepa. Poškodbe nastanejo zaradi padcev, rotacijskih gibov ali ponavljajočih se obremenitev. Simptomi vključujejo bolečino zunanji strani zapestja, oteklino, klikanje ob gibanju in zmanjšano moč. To stanje je pogosto pri aktivnih posameznikih in lahko omeji vsakodnevne aktivnosti. 4. Ulnarna plus varianta Pri ulnarni plus varianti je podlaktnica daljša od koželjnice, kar povzroča prevelik pritisk na zapestje in bolečino. Vzroki so lahko prirojeni ali pogosteje kot posledica zloma distalnega radiusa. Simptomi so bolečina pri rotaciji zapestja, šibkost in včasih klikanje. To stanje lahko vodi do ulnarnega impakcijskega sindroma, kjer se obrabi hrustanec na glavici podlaktnice. 5. Kienböckova bolezen Kienböckova bolezen je redka, a resna bolezen, pri kateri pride do avaskularne nekroze lunatne kosti, ker je motena oskrba s krvjo. Natančen vzrok ni popolnoma jasen, vendar ga pogosto povezujejo s ponavljajočimi mikrotravmami, negativno ulnarno varianco, anatomskimi posebnostmi ali ponavljajočim obremenjevanjem zapestja, najpogosteje pri moških med 20. in 40. letom. Bolezen se začne z bolečino v osrednjem delu zapestja, okorelostjo, oteklino in oslabljeno močjo stiska. Simptomi  se sčasoma stopnjujejo, ko kost propada, se zniža višina, kar vodi v napravilo obrabo zapestja in degenerativne spremembe. Pomen natančne diagnostike Ne podcenjujte bolečine, pravočasna diagnostika je ključ do uspešnega zdravljenja. Ob prvem pregledu opravimo klinični pregled, kjer ocenimo gibljivost zapestja, moč in funkcijo. Glede na videno se odločamo o slikovnih preiskavah. Najprej opravimo RTG diagnostiko zapestja za oceno kostnih struktur, z ultrazvokom lahko ocenimo stanje mehkih tkiv. Za natančno oceno ligamentornega aparata zapestja in hrustančnih struktur indiciramo MRI zapestja.   Možnosti zdravljenja: od konzervativnega do operativnega V začetnih fazah poskusimo s konzervativnim zdravljenjem, to je počitek, uporaba stabilizacijskih opornic, fizioterapija, protivnetna zdravila in injiciranje zdravil v sklep. Vaje za krepitev in raztezanje lahko izboljšajo stabilnost in zmanjšajo bolečino. V primeru, da konzervativni ukrepi ne pomagajo, pridejo na vrsto operativne rešitve, ki lahko bistveno izboljšajo funkcijo sklepa in kakovost življenja. Glede na vzrok za bolečino se odločamo o operativnih terapijah. Artroskopija zapestja je metoda, kjer s kamero pogledamo vse sklepne strukture in opravimo bistveno boljšo oceno. Med postopkom lahko v veliko primerih poleg diagnostike opravimo tudi zdravljenje nekaterih stanj v zapestju. Artroskopsko lahko opravimo rekonstrukcijo ligamentornih struktur in debridment sklepa. V primeru bolj napredovalih stanj in stanj kjer artroskopski posegi ne pridejo v poštev,  sodobna kirurgija ponuja več operativnih metod. Degenerativne spremembe na zapestju so se še ne dolgo nazaj zdravile samo z zatrditvami zapestja. Nove metode pa sedaj omogočajo dobro gibljivost zapestja brez bolečin.

Osteoartroza zapestja: ko se sklep začne obrabljati Opisani simptomi so značilni za osteoartrozo zapestja, degenerativno bolezen sklepa, pri kateri postopno propada sklepni hrustanec. Najpogosteje se pojavlja po 50. letu starosti, tveganje zanjo pa je bistveno večje pri osebah, ki so v preteklosti utrpele zlom zapestja, zlasti zlom distalnega radija. Poškodba lahko poruši normalno biomehaniko sklepa, kar sčasoma vodi v pospešeno obrabo. Poleg bolečine se pri osteoartrozi zapestja pogosto pojavljajo tudi otekanje sklepa, togost, izrazitejša v jutranjem času, zmanjšana moč prijema, postopna omejitev gibov in funkcije roke. Kako poteka diagnostika? Ustrezna obravnava se začne s temeljitim kliničnim pregledom pri specialistu. Za oceno stopnje obrabe je ključna slikovna diagnostika. Rentgensko slikanje omogoča osnovno oceno sklepa, po potrebi pa se opravijo še CT ali MRI preiskave, ki natančneje prikažejo stanje hrustanca, kosti in okoliških mehkih tkiv. Konzervativno zdravljenje kot prvi korak V začetnih fazah bolezni je prva izbira praviloma konzervativno zdravljenje. To vključuje protivnetna in protibolečinska zdravila, uporabo opornic za stabilizacijo zapestja pri obremenitvah ter fizioterapijo za ohranjanje gibljivosti in mišične moči. Za dodatno lajšanje simptomov se v določenih primerih uporabljajo tudi injekcije kortikosteroidov ali hialuronske kisline. Med sodobnejšimi pristopi, ki lahko upočasnijo napredovanje bolezni in zmanjšajo bolečino, je tudi zdravljenje z injiciranjem matičnih celic v zapestni sklep. Kdaj razmišljamo o operaciji? Če kljub ustreznemu konzervativnemu zdravljenju bolečina vztraja ali postane kronična ter pomembno vpliva na kakovost življenja, je smiselno razmisliti o operativnem posegu. Tradicionalna kirurška rešitev je zatrditev zapestnega sklepa (artrodeza), ki zanesljivo odpravi bolečine, vendar hkrati pomeni popolno izgubo gibljivosti v zapestju. Sodobna možnost: umetna proteza zapestja Razvoj kirurgije je prinesel naprednejše rešitve, ki omogočajo ohranjanje gibljivosti. Ena najpomembnejših je totalna artroplastika zapestja, pri kateri se obrabljen sklep nadomesti z umetno protezo. Gre za podoben koncept, kot ga poznamo pri protezah kolka ali kolena, le da je prilagojen zahtevni anatomiji zapestja. Sodobne proteze zapestja omogočajo, da sklep deluje podobno kot naravni. To pomeni, da bolniki po rehabilitaciji ponovno lažje opravljajo vsakodnevne aktivnosti, kot so tipkanje, delo na vrtu, dvigovanje predmetov ali celo rekreativni športi, brez bolečin, ki so jih prej močno omejevale. Čeprav takšna rešitev ni primerna za vsakega bolnika, predstavlja v izbranih primerih pomemben napredek v primerjavi s starejšimi metodami zdravljenja. Pravočasna obravnava je ključna Bolečina v zapestju, ki se pojavi leta po poškodbi, ni nekaj, s čimer bi se bilo treba sprijazniti. Z zgodnjo diagnostiko in pravilno izbranim zdravljenjem je mogoče bistveno zmanjšati bolečino, izboljšati funkcijo roke in ohraniti samostojnost pri vsakodnevnih opravilih.

Pacienti so pogosto zmedeni zaradi nasprotujočih si informacij. Po eni strani slišijo »več se gibaj«, po drugi strani pa opozorila, naj bodo pazljivi, da se bolečina ne bi povečala.  Mnogi raje počakajo, da bolečina povsem izgine, preden se sploh lotijo kakršnekoli vadbe.   Vadba je ključen del fizioterapije Pomemben del kakovostne fizioterapevtske obravnave je prav terapevtska vadba. Del fizioterapije namenimo učenju vaj, ki pripomorejo k zmanjševanju bolečine in postopno vzpostavljajo zaupanje v gibanje. Pri tem se pogosto izkaže, da je bolečina med vadbo lahko celo koristno vodilo – ne ovira, ki bi nas morala popolnoma ustaviti. Ena izmed glavnih nalog fizioterapevta je pravzaprav izbira primernih vaj za posameznika. Pri izbiri in prilagajanju terapevtske vadbe spremljamo tri ključne dejavnike: intenziteto bolečine med vadbo, stopnjevanje bolečine in kakovost gibanja ter reakcijo po terapevtski vadbi. Minimalna do zmerna bolečina je med vadbo lahko prisotna; pri tem si pomagamo z lestvico bolečine od 1 do 10, kjer pacient sam oceni njeno intenziteto. Bolečina v razponu od 0 do 3 običajno ne predstavlja nevarnosti, zato lahko z vajami nadaljujemo. Če pa se pojavi močna ali ostra bolečina, oteklina, rdečica, izguba nadzora nad gibanjem, šepanje ali klecanje, vadbo prekinemo, saj je to za fizioterapevta znak, da je potrebna prilagoditev vaj in zmanjšanje obremenitve. Ob začetku obravnave pacienta vedno vprašamo, kako se je počutil po prejšnji terapiji, pri čemer sta pogosti mišična občutljivost (»musklfibr«) in začasna bolečina, ki običajno izzvenita v 24–48 urah. Blaga reakcija po vadbi je lahko koristna, saj prispeva k razvoju mišične moči, izboljšanju obremenitvene sposobnosti sklepov in učinkovitosti gibanja, vendar v primeru, da bolečina vztraja več dni ali se simptomi stopnjujejo, posamezne vaje prilagodimo ali jih začasno opustimo. Velik poudarek dajemo pravilni in kakovostni izvedbi vaj, ob stalnem nadzoru in občutku varnosti, pri čemer fizioterapevti določimo tudi vaje, ki jih pacienti redno in samostojno izvajajo doma, ob upoštevanju možnosti pojava mišične občutljivosti in blage, začasne bolečine, ki običajno izzveni v 24–48 urah. Pomemben del rehabilitacije je postopno stopnjevanje vadbe, ki ne vključuje le povečevanja teže, temveč tudi več ponovitev, večji obseg giba, večjo hitrost izvedbe, večjo pogostost vadbe ter vključevanje kompleksnejših gibov, pri čemer fizioterapevti ob vsaki obravnavi spremljamo odziv telesa in vadbo po potrebi prilagodimo. V določenih primerih svetujemo tudi začasno razbremenitev bolečega sklepa ali mišice v vsakdanjem življenju, kar lahko vključuje prilagoditve pri hoji, dvigovanju, sedenju, uporabi stopnic, rekreaciji ter ergonomske prilagoditve delovnega mesta. Ob strokovnem vodenju je strah odveč Strah pred telovadbo ob bolečini je pogost, vendar ob strokovnem vodenju fizioterapevta izvajanje določenih vaj ni nevarno. Fizioterapevt zna presoditi, katera bolečina je še varna, oceniti stopnjo tveganja ter vadbo in obremenitev prilagoditi posamezniku. Terapevtska vadba se začne postopno, z vajami, ki jih telo dobro prenaša, v varnih položajih in z velikim poudarkom na pravilni izvedbi. S tem se ne zmanjšuje le bolečina, temveč se ponovno gradi zaupanje v gibanje, hkrati pa se preprečuje poslabšanje simptomov, ki pogosto nastane ob izogibanju aktivnosti. Telo se namreč prilagaja redni, nadzorovani obremenitvi, zato sta počasen začetek in postopno stopnjevanje vadbe ključna za varno in učinkovito rehabilitacijo.

Ko je stopila na tla, jo je ostra, zbadajoča bolečina presekala vse do gležnja.  »Kot da sem stopila na iglo,« je pomislila. Takšen začetek dneva je zelo značilen za trn v peti- težavo, ki se pogosto razvija počasi in neopazno, dokler ne začne resno vplivati na vsakodnevno hojo.  Kaj je trn v peti?  Trn v peti je kostni izrastek na petni kosti, ki nastane zaradi dolgotrajne obremenitve spodnjega dela stopala. Najpogosteje je v proces vključena plantarna fascija, to je močno vezivno tkivo na podplatu, ki skrbi za stabilnost stopala in blaženje sil pri hoji.    Pomembno je vedeti, da sam trn pogosto ni glavni vzrok bolečine. Bolečina nastane predvsem zaradi vnetja in napetosti fascije ter okoliških tkiv. Zato ima lahko nekdo večji izrastek brez večjih težav, drugi pa že ob manjšem trnuobčuti izrazito bolečino.    Zakaj se težava razvije?  Marija je delala kot trgovka in večino dneva stala na trdih tleh. O obutvi ni nikoli posebej razmišljala, dokler ni vsako jutro postalo boleče.  Najpogostejši vzrok trna v peti je ponavljajoča se preobremenitev, ki povzroča mikropoškodbe plantarne fascije. Ko je tkivo dlje časa razdraženo, se telo odzove z odlaganjem kalcija na mestu draženja, kar lahko vodi v nastanekkostnega izrastka.    K razvoju težave pogosto prispevajo dolgotrajno stanje ali hoja po trdih površinah, neustrezna obutev ter anatomske značilnosti stopala, kot so ploska stopala ali izrazito visok stopalni lok. Pomembno vlogo imajo tudi zmanjšanaelastičnost mehkih tkiv, zategnjene mečne mišice ter prekomerna telesna teža, ki dodatno obremenjuje stopala in povečuje tveganje za nastanek težav.    Kako prepoznati trn v peti?  Najbolj značilen simptom je ostra, zbadajoča bolečina ob prvih jutranjih korakih, ki se po nekaj korakih običajno nekoliko zmanjša. Bolečina se lahko ponovno okrepi po daljšem stanju, hoji ali telesni aktivnosti.  Zaradi bolečine ljudje pogosto nezavedno spremenijo način hoje, kar lahko sčasoma povzroči dodatne težave v gležnjih, kolenih ali križu. Če simptomi trajajo več tednov, je priporočljiv strokovni pregled.    Diagnostika in zdravljenje  Diagnoza temelji na kliničnem pregledu, pogovoru o simptomih ter po potrebi slikovni diagnostiki, kot sta rentgen ali ultrazvok. Zdravljenje trna v peti je v večini primerov neoperativno in zahteva potrpežljivost. Vključuje zmanjšanjeobremenitve, prilagoditev aktivnosti, kakovostno obutev z dobro oporo, ortopedske vložke, raztezanje in hlajenje, fizioterapijo.    Rehabilitacija: ključ do trajnega izboljšanja   Med rehabilitacijo je Marija svoje stopalo začela doživljati drugače. Raztezanje mečnih mišic je postalo del njenega vsakdana, manualne tehnike pa so postopno zmanjšale napetost v fasciji. Fizioterapija je usmerjena v sproščanjenapetih tkiv, izboljšanje gibljivosti ter krepitev mišic stopala in meč, s čimer se vzpostavlja boljša funkcionalna podpora stopalu. Pomemben del obravnave je tudi postopno in nadzorovano vračanje obremenitev, ki omogoča varnorehabilitacijo in zmanjšuje tveganje za ponovitev težav.    Celoten proces okrevanja lahko traja več mesecev, vendar bistveno zmanjša tveganje za ponovitev težav.    Zakaj je pomembno ukrepati pravočasno?  Ko se je Marija ozrla nazaj, je razumela, kako pomembno je bilo, da je pomoč poiskala dovolj zgodaj. Trn je sicer še vedno prisoten, a bolečina ne vodi več njenih korakov.  Zgodnje ukrepanje ne pomeni le hitrejšega olajšanja, temveč tudi dolgoročno zaščito stopal.

Na podlagi opisa simptomov sem hitro posumil na sindrom zapestnega prehoda, eno najpogostejših obolenj roke. To stanje ni zgolj neprijetno, temveč lahko brez ustreznega zdravljenja vodi do trajnih poškodb živca. Prav zato je ob pojavu takšnih težav zelo pomembno, da čim prej poiščemo strokovno pomoč.  Utesnjen živec v ozkem kanalu na zapestju Sindrom karpalnega kanala je stanje, pri katerem pride do utesnitve medianega živca v ozkem kanalu na zapestju, imenovanem karpalni kanal. Ta živec skrbi za občutek in gibanje v palcu, kazalcu, sredincu in delu prstanca. Ko se kanal zoži, živec ne more več normalno delovati, kar se kaže kot mravljinčenje, otrplost ali bolečina. To ni redka težava; prizadene predvsem odrasle med 30. in 60. letom starosti. Pomembno je razumeti, da sindrom zapestnega prehoda ni povezan zgolj s pisarniškim delom, temveč lahko nastane tudi zaradi drugih obremenitev ali zdravstvenih dejavnikov. Še posebej dovzetne so ženske v nosečnosti ali menopavzi, predvsem zaradi hormonskih sprememb. Prepoznajmo opozorilne znake pravočasno Najbolj značilna simptoma, ki ju opisujejo pacienti, sta mravljinčenje in otrplost v prstih, pogosto tako izrazita, da jih zbujata ponoči. Mnogi omenjajo tudi občutek “iglic”, v napredovalih fazah pa imajo občutek mrtvih oziroma gluhih prstov. Bolečina se lahko širi navzgor po roki, včasih celo do komolca ali ramena. Pogost znak je tudi šibkost v roki, ki se v vsakdanjem življenju pokaže kot težava pri držanju predmetov, na primer skodelice ali telefona. Simptomi se praviloma poslabšajo pri ponavljajočih se gibih, kot so tipkanje, vožnja ali dolgotrajno držanje telefona. Če težave trajajo več kot nekaj tednov, je to jasen znak, da je potreben pregled. Ignoriranje simptomov in odlašanje z obravnavo lahko namreč vodi do atrofije mišic v dlani in trajne izgube občutkov v prstih. Zakaj je natančna diagnoza tako pomembna? Ker so simptomi lahko podobni drugim stanjem, na primer težavam v vratni hrbtenici (kot je vratna hernija), obstaja možnost napačne razlage težav. Prav zato je natančna diagnoza ključnega pomena. Sindrom karpalnega kanala ni nevarna bolezen, temveč mehanska težava. Diagnosticiramo ga s kliničnim pregledom, po potrebi pa diagnozo potrdimo z elektromiografijo (EMG). Če stanje ni ustrezno zdravljeno, lahko vodi v trajno šibkost mišic in nepopravljivo otrplost prstov, zato je zgodnje prepoznavanje simptomov izjemno pomembno. Vzroki: ponavljajoči se gibi in pridruženi dejavniki Glavni vzrok sindroma karpalnega kanala je povečan pritisk v karpalnem kanalu. Ta pritisk najpogosteje sprožijo ponavljajoči se gibi roke, kot so delo z računalnikom, uporaba vibrirajočih orodij ali športi, ki zahtevajo močan in dolgotrajen oprijem. K nastanku težav prispevajo tudi drugi dejavniki, kot so debelost, sladkorna bolezen, revmatoidni artritis ali poškodbe zapestja. Nosečnost pogosto povzroči začasen sindrom zapestnega prehoda zaradi zadrževanja tekočine v telesu. Tudi hipotiroza in ledvične bolezni lahko povzročijo otekanje tkiv in dodatno obremenitev živca. V praksi pogosto opažamo, da je pri posameznem pacientu prisotna kombinacija več dejavnikov. Preventiva in zdravljenje: kaj lahko storimo? Sindroma karpalnega kanala ni vedno mogoče povsem preprečiti, lahko pa tveganje pomembno zmanjšamo z ergonomskim delovnim mestom, pravilnim položajem zapestja in rednimi odmori. Kajenje in pomanjkanje gibanja stanje dokazano poslabšata. Zdravljenje se praviloma začne konzervativno,z nošenjem nočne opornice za zapestje, protivnetnimi zdravili ter ciljno usmerjenimi razteznimi vajami. Če simptomi v treh do šestih mesecih ne popustijo, priporočamo kirurško sprostitev karpalnega kanala. Gre za hiter in varen poseg, ki običajno traja 10 do 15 minut in se izvede ambulantno. Okrevanje je praviloma hitro. Večina pacientov se k lažjim delovnim opravilom vrne po približno dveh tednih, pri fizično zahtevnejšem delu pa po štirih tednih. Po operaciji sledi rehabilitacija, namenjena krepitvi roke in povrnitvi polne funkcije. Za dolgoročno preprečevanje ponovitve težav svetujemo ergonomske prilagoditve in redne vaje. Najpomembnejše sporočilo pa ostaja enako: ne čakajte, da se simptomi poslabšajo. Zgodnje zdravljenje sindroma karpalnega kanala je najbolj učinkovito in omogoča hitro vrnitev v normalno, neboleče vsakdanje življenje.

Prejelo jih je tudi 5 študentk, ki so svoja magistrska dela pripravile v sodelovanju z medicinskim centrom Artros, pod mentorstvom izr. prof. dr. Mohsena Husseina.   Posebne čestitke gredo Lari Redek Žnidaršič, ki je za nalogo z naslovom “Raziskava stromalnih celic maščobnega tkiva pri zdravljenju osteoartroze kolena” skupaj z mentorjem izr. prof. dr. Mohsenom Husseinom prejela priznanje za najboljšo magistrsko delo.   Iskrene čestitke vsem.

V zadnjih dveh desetletjih smo dosegli velik napredek pri diagnostiki, zdravljenju in rehabilitaciji po poškodbi te vezi. Kljub temu pa poškodba sprednje križne vezi zaradi svoje kompleksnosti še vedno predstavlja velik izziv, ki zahteva temeljit in premišljen pristop – zato odgovor na vprašanje, kdo je pravi kandidat za operacijo, ne more biti enostaven ali enoznačen. Zakaj sploh operirati poškodovano sprednjo križno vez? Glavni razlog za operativno zdravljenje je preprečevanje ponovnih poškodb in s tem povezanih poškodb drugih struktur v kolenu, kot sta meniskus ali sklepni hrustanec. Nestabilnost v kolenu lahko vodi tudi do neenakomernega obremenjevanja sklepnih površin, kar lahko povzroči zgodnjo obrabo hrustanca in razvoj artroze. Individualni pristop k zdravljenju Obravnava poškodbe sprednje križne vezi mora biti prilagojena posamezniku. Pred odločitvijo za operativno ali neoperativno (konzervativno) zdravljenje je ključen temeljit pogovor med kirurgom in bolnikom. Pogovoriti se je treba o prednostih in slabostih obeh možnosti, o poteku operacije, trajanju in zahtevnosti rehabilitacije ter o morebitnih omejitvah v prvih devetih mesecih po posegu. Pomembno je tudi opozoriti na morebitne zaplete in možnost ponovne poškodbe vezi. Zlasti pri aktivnejših posameznikih se večinoma se odločimo za operativno zdravljenje. Konzervativno zdravljenje pride v poštev pri bolnikih brez večje nestabilnosti v kolenu, pri tistih, ki niso (več) športno aktivni ali so pripravljeni prilagoditi svoj življenjski slog. Kaj pa pri starejših? Dolgo je veljalo, da je rekonstrukcija sprednje križne vezi smiselna predvsem pri mlajših, športno aktivnih pacientih. To se je z leti spremenilo. Profesor Eriksson, ustanovitelj Evropskega združenja za artroskopijo, kirurgijo kolena in športne poškodbe (ESSKA), je nekoč dejal, da je bila v sedemdesetih letih 20. stoletja zgornja starostna meja za operacijo sprednje križne vezi 30 let. Od takrat se je ta meja vsako leto nekoliko zvišala – danes ima sam 77 let, rad igra nogomet z vnuki in trdi, da v primeru poškodbe nikakor ne želi slišati, da je "prestara" oseba za operacijo. Danes kronološka starost sama po sebi ni več odločilni dejavnik. Pomembnejši so biološka starost, splošno zdravstveno stanje in stopnja telesne aktivnosti posameznika. In pri mlajših? Še posebej zahtevna je odločitev pri mlajših bolnikih, ki še niso zaključili rasti. Operacija v tej starostni skupini lahko predstavlja tveganje za poškodbo rastnih con, zato se odločitev sprejme zelo premišljeno. Po drugi strani pa gre pogosto za zelo aktivne otroke in mladostnike, ki težko sprejmejo omejitve, ki jih prinaša konzervativno zdravljenje. Po temeljitem pogovoru z otrokom oz. mladostnikom in starši se večinoma odločimo za operativno zdravljenje, zlasti pri mlajših od 13 let, pri katerih je predvideno, da bo rast trajala še najmanj tri leta. Strokovna odločitev, prilagojena posamezniku Poškodba sprednje križne vezi ni več izključno domena vrhunskih športnikov – z njo se srečujejo ljudje vseh starosti in življenjskih slogov. Zato tudi odločitev o zdravljenju ni univerzalna, temveč zahteva individualen pristop, ki upošteva bolnikove želje, cilje, stopnjo aktivnosti in morebitne spremljajoče dejavnike.

A ko so bolečine v križu postajale hujše in se pojavila še togost, ki je trajala ure, je začel sumiti, da nekaj ni v redu. Končna diagnoza? Ankilozirajoči spondilitis (AS). Kaj je ankilozirajoči spondilitis? Gre za kronično vnetno bolezen, ki prizadene predvsem hrbtenico in križnični del hrbta. Običajno se pojavi pri mladih odraslih, pogosto že v najstniških letih, in lahko močno vpliva na kakovost življenja. Kako prepoznati prve znake? Najpogostejši začetni simptom je bolečina v križu, ki se – za razliko od običajnih bolečin – poslabša v mirovanju in izboljša z gibanjem – to je vnetna bolečina. Če imate že dlje časa jutranjo okorelost in bolečine, ki vas prebujajo ponoči, je smiselno obiskati zdravnika. Drugi pogosti znaki vključujejo: ✔ Jutranjo okorelost (traja več kot 30 minut) ✔ Bolečine v zadnjici, ki se izmenično pojavljajo na eni in drugi strani ✔ Vnetje sklepov, kot so kolki, kolena in ramena in narastišč kit – najpogosteje Ahilove tetive ✔ Kronično utrujenost, ker telo nenehno bije bitko z vnetjem ✔ Vnetje oči (uveitis), ki povzroča rdečino, bolečino in občutljivost na svetlobo. Zakaj pride do te bolezni? Točen vzrok še ni znan, a genetika ima pri tem pomembno vlogo. Večina bolnikov z AS nosi gen HLA-B27, vendar to ne pomeni, da bo vsak z njim zbolel. Okoljski dejavniki in odziv imunskega sistema prav tako igrajo svojo vlogo. Kako si pomagati? AS je kronična bolezen, kar pomeni, da je ne moremo ozdraviti, lahko pa jo uspešno obvladujemo. Najboljša strategija je kombinacija več pristopov:  1. GIBANJE, GIBANJE, GIBANJE Ko je Janu zdravnik rekel, da je gibanje njegovo najboljše zdravilo, je bil presenečen. A prav redna telesna dejavnost – raztezne vaje, joga, plavanje – pomaga ohranjati gibljivost in zmanjšuje bolečine. AS ni bolezen, pri kateri bi mirovanje pomagalo! 2. ZDRAVILA ZA OBVLADOVANJE VNETJA Protivnetna zdravila (NSAID), kot so koksibi in starejši antirevmatiki lajšajo bolečine. Biološka zdravila (npr. zaviralci TNF-alfa) so namenjena bolnikom, ki ne reagirajo na NSAID, in lahko učinkovito ustavijo vnetje.  3. FIZIOTERAPIJA IN ALTERNATIVNI PRISTOPI Fizioterapija pomaga pri ohranjanju gibljivosti hrbtenice. Nekaterim bolnikom koristijo tudi akupunktura, masaže in toplotna terapija. 4. PREHRANA IN ŽIVLJENJSKI SLOG Zdrava prehrana z omega-3 maščobami (losos, oreščki), vitamini in antioksidanti lahko zmanjša vnetje. Kajenje? Velik NE! Dokazano je, da poslabša simptome in pospeši napredovanje bolezni. Kdaj k zdravniku? Če imate dolgotrajne bolečine v križu, ki se izboljšajo z gibanjem, ali druge omenjene simptome, ne odlašajte! Revmatolog je specialist, ki lahko s pomočjo krvnih testov in slikovnih preiskav (rentgen, MRI) potrdi diagnozo in vam predpiše ustrezno terapijo. Zaključek Ankilozirajoči spondilitis ni le "navadna" bolečina v križu – gre za bolezen, ki lahko že v mladih letih močno vpliva na vsakdanje življenje. A s pravočasno diagnozo, zdravljenjem in prilagojenim življenjskim slogom je mogoče upočasniti napredovanje in ohraniti dobro kakovost življenja. Če torej bolečine ne minejo, poslušajte svoje telo – morda vam nekaj pomembnega sporoča!

Ravno pred kratkim sem obravnaval Maja, mlajšega športnika, ki se mu je bolečina v gležnju vlekla kar nekaj mesecev. Obravnavali so ga v urgentni travmatološki ambulanti, opravili so rentgensko slikanje, zaključil je predpisano fizioterapijo, skratka vse po predpisih, bolečina pa je kar vztrajala. V čem je težava? Pogosto gre za t. i. »skrite poškodbe«, ki jih ob prvem pregledu ali rentgenskem slikanju preprosto ne zaznamo. Ker se pri večini poškodovancev stanje v šestih do osmih tednih občutno izboljša, se zvin velikokrat podcenjuje. Toda če bolečina vztraja, je to jasen znak, da se v gležnju dogaja nekaj bolj resnega. Zakaj še vedno boli? Vzroki bolečine v gležnju so številni. Lahko gre za poškodbe, kot so zvini in zlomi, lahko za preobremenitvene sindrome, degenerativne spremembe, avtoimunske bolezni ali druga kronična obolenja. Prav »navaden« zvin pa lahko skriva tudi poškodbo vezi, odkrušek hrustanca ali delno poškodbo tetive. Če teh poškodb ne prepoznamo pravočasno, se težave sčasoma stopnjujejo in lahko vodijo do ponavljajočih bolečin ter zmanjšane funkcije sklepa. Kdaj nujno k specialistu? Če se po šestih tednih od poškodbe stanje ne izboljša, če bolečina vztraja ali se celo stopnjuje in če se pojavijo oteklina, občutek nestabilnosti pri hoji po stopnicah, škrtanje ali preskakovanje v sklepu, je obisk ortopeda nujen. Specialist bo opravil klinični pregled in po potrebi predpisal natančnejšo 3D diagnostiko, kot sta magnetna resonanca ali računalniška tomografija (CT). Le tako lahko odkrijemo pravi vzrok težav in se odločimo za ustrezno zdravljenje. Pri Maju se je izkazalo, da gre za manjšo poškodbo hrustanca, ki jo je bilo mogoče videti šele na magnetni resonanci. Če je ne bi pravočasno diagnosticirali in zdravili, bi ga čez nekaj let lahko doletela celo obraba sklepa (artroza). Možnosti zdravljenja Ko odkrijemo resnični vzrok bolečin, se specialist odloči za konzervativno ali kirurško zdravljenje. Konzervativno zdravljenje vključuje fizioterapijo, individualno delo s terapevtom, protivnetne in protibolečinske terapije ter redno izvajanje vaj doma. Če ti pristopi ne zadoščajo, pridejo v poštev artroskopski posegi, ki so minimalno invazivni in zelo učinkoviti. Z njimi lahko uspešno zdravimo poškodbe vezi, hrustanca, utesnitvene sindrome, disekantni osteohondritis in tudi napredovalo artrozo.  Med sodobnejšimi metodami zdravljenja poškodb hrustanca se lahko uporabi lastno hrustančno tkivo – t. i. AutoCart metoda, ki športnikom omogoča vrnitev na polno raven aktivnosti. Za začetne obrabne spremembe se uporabljajo matične celice ali koncentrirana krvna plazma, Orthokin, kar je injekcijsko in neoperativno zdravljenje.  Pri poškodbah vezi, ki kljub zdravljenju puščajo nestabilnost, pa se odločimo za rekonstrukcijo ali reparacijo vezi. Tako se povrne stabilnost gležnja in preprečijo dodatne poškodbe. Tudi pri napredovali obrabi lahko z artroskopsko asistirano artrodezo bistveno zmanjšamo možnost zapletov in omogočimo varnejšo rehabilitacijo. Naj majhna poškodba ostane brez velikih posledic Če se stanje po približno šestih tednih od poškodbe ne izboljša, je specialistični pregled nujen. Zanemarjene poškodbe gležnja, tudi če se zdijo majhne, lahko prerasejo v resnejše težave ali obrabo sklepa. Še več: nepravilna obremenitev poškodovanega sklepa se prenese na višje sklepe, kot so koleno, kolk in hrbtenica, kar lahko dolgoročno povzroči dodatne težave. Zato bolečine v gležnju nikoli ne gre podcenjevati. Bolje je opraviti en pregled preveč kot pa tvegati dolgotrajne posledice.

Pri hoji, teku ali skoku deluje neopazno in brez težav, toda ko se vname ali pretrga, nas lahko popolnoma zaustavi. Brez nje so celo osnovni gibi, kot je na primer dvig na prste, skoraj nemogoči.  Na Ahilovo tetivo redko pomislimo dokler se ne oglasi z bolečino. Težave se največkrat pojavijo pri športu: ob skoku, hitrem šprintu ali nenadni spremembi smeri. Takrat se lahko zgodi, da tetiva ne zdrži obremenitve in poči. Največkrat se to zgodi tik nad peto, kjer se tetiva pripenja na kost. Ta del ima slabšo prekrvavitev, zato se celi počasneje ter je tudi najbolj podvržen poškodbam.  Zakaj ravno meni?  To je eno prvih vprašanj, ki se pojavijo pri pacientih. Raztrganina Ahilove tetive se ne zgodi kar naključno in ne prizadene vsakogar. Najpogosteje doleti aktivne ljudi med 30. in 45. letom starosti. V tem obdobju je telo še vedno močno in sposobno, a tetive niso več tako elastične kot kakšno desetletje poprej. Mnogi so v tej starosti rekreativni športniki, kar je sicer zdravo, a večje obremenitve pomenijo tudi večje tveganje za poškodbe.   Poškodba Ahilove tetive pogosteje prizadane moške kot ženske. Poleg tega pa lahko na občutljivost tetive vplivajo tudi zdravila. Steroidne injekcije, ki se uporabljajo pri različnih bolečinah ali vnetjih, lahko oslabijo tkivo okoli tetive. Dodatno tveganje pa predstavljajo nekatera zdravila, na primer steroidne injekcije, ki se uporabljajo za lajšanje bolečin ali vnetij, saj lahko oslabijo tkivo v okolici tetive.   Kaj občutimo, ko tetiva poči?  Poškodba se običajno začne z nenadno in ostro bolečino v predelu meč, pogosto jo spremlja slišen pok, kot da je nekaj počilo. Bolečina je intenzivna in se pojavi takoj, pogosto pa se razvijeta tudi oteklina in čez nekaj ur modrica.  Najbolj značilen opozorilni znak pa je izguba moči v stopalu. Nenadoma ni več mogoče normalno stopiti na prste ali se odriniti pri hoji. Nekateri sicer lahko še naredijo nekaj korakov, vendar le s šepanjem in občutkom, da noga preprosto ne uboga več. Ob dotiku se pogosto zatipa celo manjša vdolbina tik nad peto: na mestu, kjer bi sicer morala biti napeta tetiva.  Zdravljenje raztrgane Ahilove tetive  Ko pride do raztrganine, je po potrditvi diagnoze odločitev o zdravljenju. Pristop je lahko konzervativen ali operativen. Kaj je primernejše, je odvisno od posameznika, njegovega življenjskega sloga in splošnega zdravstvenega stanja.  Konzervativno zdravljenje pomeni, da se stopalo namesti v posebno opornico ali ortopedski čevelj, ki drži gleženj v položaju, kjer se tetiva lahko zaceli. To običajno priporočamo manj aktivnim posameznikom ali tistim, ki zaradi drugih zdravstvenih težav niso primerni za operacijo.  Pri operativnem zdravljenju se tetiva zašije. Običajno se ortopedi za ta način pogosteje odločijo pri mlajših in športno aktivnih, saj zmanjša tveganje, da bi se tetiva ponovno pretrgala. Po operaciji se prav tako uporablja opornica ali čevelj, nato pa sledi postopno vračanje v gibanje in fizioterapijo.  Potrpežljivost pri rehabilitaciji se obrestuje  Čeprav se zdi, da je po operaciji ali zacelitvi tetive vse spet kot prej, se pravo delo šele začne z rehabilitacijo. Ljudem, ki pridejo k meni na terapevtsko obravnavo vedno povem, da je obnova funkcije Ahilove tetive je dolgotrajen proces, ki poteka korak za korakom, a je ključna za varno in uspešno vrnitev v vsakdanje življenje ali šport.  Ne glede na to, ali ste tetivo zdravili operativno ali konzervativno, je kakovostna fizioterapevtska obravnava odločilna. Fizioterapija pomaga tetivi pridobiti gibljivost, moč in funkcionalnost ter preprečuje ponovne poškodbe. Rehabilitacija se običajno začne že kmalu po zdravljenju takoj, ko je varno začeti z gibanjem. Prva faza je namenjena zmanjšanju oteklin, izboljšanju gibljivosti gležnja in spodbujanju prekrvavitve tkiv, ki se celijo.  Po začetnem okrevanju in pridobivanju osnovne stabilnosti se v rehabilitacijo vključijo osnovne vaje, ki pomagajo ohraniti gibljivost gležnja in preprečujejo otrdelost. Poleg njih pa se vključi tudi terapevtske metode, kot so masaža, limfna drenaža, ultrazvok, laser ali TECAR, ki podpirajo celjenje, medtem ko vaje za druge dele telesa skrbijo za ohranjanje celostne telesne kondicije.  Ko tetiva pridobi nekaj elastičnosti, se postopoma uvajajo vaje za moč – predvsem za mečno mišico in stabilizacijo gležnja. Velik poudarek je tudi na ravnotežju in propriocepciji, saj poškodba pogosto moti občutek za položaj telesa. Fizioterapevt spremlja napredek, prilagaja obremenitve in opozarja na morebitne kompenzacijske vzorce, kar zmanjša tveganje za ponovne poškodbe.  V naslednjih fazah se vključujejo funkcionalne obremenitve: hoja po neravnih podlagah, premagovanje stopnic, kolesarjenje, plavanje in kasneje vaje z več dinamike – kratki teki, skoki, pliometrične vaje in simulacije gibov, ki jih uporabljate v vsakdanjem življenju ali pri športu.  Nazaj v sproščeno in samozavestno gibanje Vsaka poškodba Ahilove tetive je drugačna, zato mora biti rehabilitacija prilagojena pacientovi starosti, predhodni aktivnosti in ciljem po okrevanju. Dober program fizioterapije ne pomeni le vaj, vključuje tudi svetovanje, spremljanje napredka in motivacijsko podporo, kar pomaga, da okrevanje poteka varno in učinkovito.  Celoten proces lahko traja od šest mesecev do enega leta, odvisno od vrste zdravljenja, telesne pripravljenosti in doslednosti pri izvajanju vaj. Pravilno načrtovan in individualno prilagojen program omogoči, da se gibanje ne vrne le brez bolečin, ampak tudi naravno, sproščeno in samozavestno.

Pogosto ga zamenjujejo z osteoartritisom, vendar gre za dve povsem različni bolezni – medtem ko je osteoartritis degenerativna bolezen, pri kateri pride do obrabe hrustanca, je revmatoidni artritis vnetna bolezen, ki nastane zaradi napada imunskega sistema na lastne sklepe. Razlika med vnetnimi in degenerativnimi spremembami Pri revmatoidnem artritisu imunski sistem napačno prepozna lastna tkiva kot tuja in sproži vnetje v sklepih. To vnetje povzroča otekanje, bolečino in postopno poškodbo sklepnega hrustanca ter kosti. Vnetni proces lahko prizadene tudi številne druge organske sisteme. Po drugi strani je osteoartritis posledica obrabe sklepov zaradi staranja, poškodb ali prekomerne obremenitve. Pri tej bolezni ne gre za vnetje, temveč za postopno izgubo sklepnega hrustanca, kar vodi v bolečino in zmanjšano gibljivost. Simptomi revmatoidnega artritisa RA se običajno začne postopoma, simptomi pa se lahko razvijajo skozi več mesecev ali let. Najpogostejši simptomi so: Jutranja okorelost, ki traja več kot eno uro. Otekanje in bolečine v sklepih, najpogosteje v zapestjih, prstih na rokah in nogah. Simetrična prizadetost sklepov, kar pomeni, da so prizadeti isti sklepi na obeh straneh telesa. Utrujenost, izguba apetita in rahla vročina, ki so posledica sistemskega vnetja. Postopno iznakaženje sklepov, če bolezen napreduje brez ustreznega zdravljenja. Primer pacientke Maja, 35-letna učiteljica, se je nekaj mesecev zbujala z bolečinami v rokah. Najprej je krivila stres in delo za računalnikom, toda kmalu je opazila, da se njeni prsti zjutraj komajda premikajo. Ko so se začeli pojavljati otekli in vroči sklepi, je obiskala zdravnika. Po preiskavah je izvedela, da ima revmatoidni artritis. Čeprav jo je diagnoza prestrašila, je s pomočjo revmatologa in sodobnih zdravil uspela obdržati nadzor nad boleznijo in danes še vedno aktivno opravlja svoje delo. Kako poteka zdravljenje pri revmatologu? Ko bolnik obišče revmatologa, se zdravljenje začne s temeljitim pregledom in diagnostiko, ki običajno vključuje krvne preiskave (za ugotavljanje vnetnih markerjev in protiteles, kot je RF ali anti-CCP) ter slikovne preiskave (rentgen, ultrazvok ali magnetna resonanca). Zdravljenje revmatoidnega artritisa poteka na več ravneh: Protivnetna zdravila (npr. nesteroidna protivnetna zdravila – NSAID) lajšajo bolečine in zmanjšujejo vnetje. Bazična zdravila (csDMARDs), kot sta metotreksat, leflunomid in sulfasalazin, upočasnjujejo napredovanje bolezni. Biološka zdravila, ki ciljajo na specifične dele imunskega sistema, se uporabljajo, če csDMARDs ne učinkujejo ali imajo stranske učinke. Fizioterapija in prilagojen življenjski slog pomagata pri ohranjanju gibljivosti in zmanjšanju bolečin. Revmatolog spremlja bolnika skozi celoten potek zdravljenja, prilagaja terapijo glede na napredovanje bolezni in morebitne stranske učinke zdravil. Pravočasno zdravljenje lahko prepreči trajne poškodbe in bolniku omogoči normalno življenje kljub diagnozi. Zaključek  Revmatoidni artritis je resna bolezen, ki zahteva celosten pristop in sodelovanje med bolnikom in zdravnikom. Zgodnje odkrivanje in pravočasno zdravljenje lahko močno izboljšata kakovost življenja in preprečita trajne posledice. Če opazite dolgotrajne bolečine, otekanje sklepov rok in okorelost sklepov, ne odlašajte z obiskom pri specialistu – zgodnje ukrepanje je ključ do uspešnega obvladovanja bolezni.

Glede na mehanizem poškodbe, simptomatiko in klinični pregled kolena sem hitro posumil, da gre najverjetneje za ponovno poškodbo medialnega (notranjega) meniskusa. Ker je šlo že za drugo poškodbo v zadnjih petih letih, sem se odločil opraviti dodatne preiskave — z namenom, da vzroku težav resnično pridem do dna in izberem najbolj ustrezno obliko zdravljenja. "Ko te poškodba ustavi, se zdi, kot da se je ustavilo celo življenje." Kot fizioterapevt se vsakodnevno srečujem z najrazličnejšimi poškodbami meniskusa: od naključnih, pogosto povsem asimptomatskih sprememb, ki jih odkrijemo ob preiskavah drugih poškodb (na primer ligamentov) do raztrganin pri mladih, športno aktivnih posameznikih. Pogosto spremljam tudi okrevanja po operacijah, kot je šivanje meniskusa. Poškodbe meniskusa so izjemno raznolike – in prav takšne so tudi poti njihovega zdravljenja. Ker vsakodnevno sodelujem s specialisti ortopedi in sledim raziskavam, dobro poznam postopek diagnosticiranja, možnosti zdravljenja in najnovejše smernice. A kljub vsemu znanju in izkušnjam obstaja nekaj, na kar te nič ne more zares pripraviti: na občutke, ko si poškodovanec ti sam; ko ti nista  odvzeta le šport ali vadba, temveč tudi osnovna zmožnost gibanja – funkcija sklepa, ki si jo prej jemal za samoumevno. Dobro se spominjam, kaj mi je nekoč dejal pacient Denis: "Ko te poškodba ustavi, se zdi, kot da se je ustavilo celo življenje."  In nenadoma sem tudi sam postal del te zgodbe – ne več zgolj kot terapevt, ampak kot pacient. Nekdo, ki mu poškodba prekine ritem dneva, dodobra preizkusi meje potrpežljivosti in postavi telo pred preizkušnjo. V tem prispevku želim deliti svojo izkušnjo – ne le z vidika strokovnjaka, temveč kot nekdo, ki je moral na lastni koži preizkusiti vse tisto, kar običajno svetujemo drugim. Kaj potrebuje poškodovanec? Zaupanje in timsko delo Takrat sem se vprašal: kako bi se v vlogi pacienta znašel nekdo brez strokovnega znanja? Bi znal v poplavi (pogosto marketinško obarvanih) informacij prepoznati tisto, kar je resnično pomembno? Bi našel prave odgovore? Verjetno bi si želel predvsem eno – zaupanja vredno ekipo strokovnjakov, ki delujejo usklajeno, si izmenjujejo informacije in človeka obravnavajo celostno. Želel bi si okolja, kjer ortopedi, radiologi in fizioterapevti sodelujejo hitro, natančno in s skupnim ciljem: oblikovati načrt zdravljenja, ki resnično deluje. Imam srečo, da delam prav v takem okolju – z ekipo, kjer ima vsak svojo vlogo, a vsi sledimo istemu cilju: pomagati človeku, da se vrne v gibanje in življenje, ki si ga želi. Vedno po preprostem, a ključnem načelu: zdravimo tako, kot bi si želeli, da bi bili obravnavani sami. Raztrganina ni vedno razlog za alarm Ko govorimo o poškodbah meniskusa, je ključno razumeti, da niso vse raztrganine enake. Nekatere so povsem običajen del staranja, druge posledica starih poškodb, tretje nastanejo ob večjih obremenitvah, a ne povzročajo nujno težav. Zato vprašanje ni zgolj »ali imam raztrganino?«, temveč predvsem »za kakšno vrsto raztrganine gre?« Horizontalna raztrganina medialnega meniskusa V mojem primeru je magnetna resonanca potrdila sum: šlo je za horizontalno raztrganino medialnega meniskusa. Gre za vrsto poškodbe, kjer so osnovna struktura in oblika meniskusa večinoma ohranjeni, kar pomeni, da njegova funkcija blaženja in razporejanja sil ostane relativno nedotaknjena. Takšne poškodbe pogosto ne povzročajo izrazitih težav in so zato tudi v strokovnih krogih pogosto predmet razprav glede izbire ustreznega zdravljenja. V mojem primeru je šlo za razmeroma obsežno, a stabilno poškodbo, ki je verjetno nastala pri ponavljajočih se obremenitvah med treningom. Premislek o možnostih: operacija ali ne? Z ortopedom sva skupaj pregledala možnosti. Prva je bila delna odstranitev poškodovanega dela meniskusa, ki običajno prinese hitro olajšanje simptomov in omogoči hitro vrnitev k vsakodnevnim dejavnostim, vendar dolgoročno pomeni nekoliko večje tveganje za obrabo sklepa. Druga možnost je bila šivanje meniskusa, ki ohrani njegovo strukturo, a je uspešna predvsem pri mlajših in svežih poškodbah – v mojem primeru zaradi obsežnosti ni bila realna izbira. Tretja možnost, ki sem jo na koncu tudi izbral, je bila konzervativno zdravljenje – torej fizioterapevtska rehabilitacija brez operacije. Bolj podrobna razlaga o možnostih zdravljenja poškodb meniskusa dr. Domna Stropnika, dr. med., specialista ortopedske kirurgije, je dostopna tukaj. Odločitev za konzervativno zdravljenje Glede na svojo klinično sliko in izkušnje s pacienti sem vedel, da je to lahko povsem enakovredna alternativa operaciji – ob pogoju, da je poškodba stabilna in da si pripravljen na dosledno in strukturirano vadbo. Proces ni hiter. Zahteva potrpežljivost, disciplino in zaupanje v postopnost napredka.  Kdaj rehabilitacija ni dovolj? Konzervativno zdravljenje je manj primerno, če pride do: Zatikanja– med gibanjem koleno nenadoma »zaskoči« in se ne more več prosto premikati Nestabilnosti kolena – koleno nenadzorovano popusti ali »klecne«,  Epizode otekanja (efuzije) – koleno večkrat zateče in se »napihne« brez očitnega razloga Takšni simptomi lahko nakazujejo, da je v sklepu nekaj mehanskega, kar sklep draži ali povzroča zatikanje – in takrat rehabilitacija morda ne bo dovolj. Ena takšna situacija, ki vključuje kakšnega izmed teh znakov morda še ni razlog za alarm. Posvet z ortopedom pa je nujen, če se omenjeni znaki:  pojavljajo pogosteje; sprožijo že pri lažjih obremenitvah (npr. hoja); trajajo dlje, preden se umirijo; vztrajajo kljub počitku in rehabilitaciji. Zato je zelo pomembno, da je rehabilitacija vodena multidisciplinarno in za pacienta skrbi medicinska ekipa, ki med seboj komunicira in razume širšo sliko ter zna zdravljenje prilagoditi posamezniku. Znanje, praksa in vztrajnost lahko premikajo meje Zame je bila to izkušnja, ki me je globoko obogatila – ne le kot terapevta, temveč tudi kot človeka. Ko se znajdeš v vlogi pacienta, začneš drugače dojemati, kaj v resnici pomeni okrevanje. Če bi bil danes znova na začetku, bi se za isto pot odločil še enkrat. Rehabilitacija ni bila lahka, zahtevala je doslednost, zbranost in včasih tudi spopad z lastnimi dvomi, a se je poplačala. Po nekaj mesecih ciljno usmerjene vadbe sem se brez bolečin vrnil k športu, začel znova teči, hoditi v hribe in igrati košarko – brez operacije. Ta vrnitev ni bila zgolj telesna, bila je tudi notranja zmaga – potrditev, da so znanje, praksa in vztrajnost lahko močna kombinacija, ki premika meje.

Pogledal je navzdol – njegov sklep je bil otekel, rdeč in vroč na dotik. „Mora biti nekakšna poškodba,“ si je mislil. Toda nekaj dni kasneje je zdravnik postavil diagnozo: protin. Protin ali putika, je bolezen, ki pogosto prizadene spolno zrele moške. Gre za vnetno presnovno bolezen, ki nastane zaradi povišane ravni sečne kisline v telesu. Kristali sečne kisline se odlagajo v sklepih in povzročajo močno vnetje ter bolečino. Kot pri Janezu se lahko pojavi nenadoma, pogosto čez noč, bolnik pa se zbudi s sklepom, ki je močno otekel in izjemno boleč. V več kot polovici primerov bolezen najprej prizadene sklep palca na nogi. Napad lahko traja od nekaj dni do enega tedna ali več. Vzroki in dejavniki tveganja Zakaj ravno Janez? Se je preveč pretegnil? Pravzaprav ne. Glavni vzrok za protin je presežek sečne kisline v telesu. Protin je lahko primarni, kadar je posledica motnje presnove, ali sekundarni, kadar se pojavi zaradi drugih bolezni ali dejavnikov. Do tega lahko pride zaradi: prehrane, bogate s purini (mastno rdeče meso, drobovina, divjačina, plave ribe, koža rib), pretiranega uživanja alkohola, genetske predispozicije, luskavice ali drugih vnetnih stanj, določenih bolezni, kot so kronične ledvične bolezni, jemanja nekaterih zdravil. Janez je kmalu ugotovil, da sta njegov apetit za mesne specialitete in večerno pivo pripomogla k tej nadlogi.  Kako protin vpliva na kosti in sklepe? Pogosti napadi protina lahko povzročijo nepopravljivo poškodbo sklepov. Kristali sečne kisline se nabirajo v hrustancu, tetivah in kosteh, kar povzroča vnetja in deformacije. Z dolgotrajno neobravnavano boleznijo lahko pride do tofičnih sprememb – vozličkov, napolnjenih s sečno kislino, ki se nalagajo na sklepih in mehkih tkivih. To lahko vodi v okvaro sklepov z omejeno gibljivostjo in kronične bolečine. Kako ugotavljamo protin? Če se pri mlajšem moškem pojavi vnetje enega sklepa, najpogosteje na palcu noge ali v kolenu, čemur sledi »prosto« obdobje, je zelo verjetno, da gre za protin. Diagnozo bolezni potrdimo s polarizacijskim mikroskopom, če v sklepni tekočini najdemo igličaste dvolomne kristale. Med akutnim napadom protina je kristalov veliko, večina jih je v belih krvnih celicah. Kristale lahko najdemo v sklepni tekočini tudi, ko sklep ni akutno vnet. Za dokaz kristalov sečne kisline lahko izpraskamo tudi tof in vzorec prav tako pregledamo s polarizacijskim mikroskopom. Kako lahko pomaga revmatolog? Ko je Janez končno sprejel, da njegovi „napadi bolečine“ niso naključni, je obiskal revmatologa. Specialist za bolezni sklepov mu je razložil, da lahko z ustreznimi zdravili zmanjša bolečino in vnetje ter prepreči napredovanje bolezni. Pri zdravljenju se uporabljajo: nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID) za lajšanje bolečine in vnetja, kolhicin, ki zmanjšuje vnetno reakcijo med napadom protina, urikostatiki, kot je alopurinol, ki zmanjšujejo nastajanje sečne kisline, urikozurični agensi, ki pospešujejo izločanje sečne kisline preko ledvic (pri nas jih ni na voljo) Janez si je oddahnil – končno je vedel, kako ukrepati.

Odbojko na mivki naravnost obožujem; hiter in dinamičen šport, timski duh, skoki, tekmovalnost ... skratka, čista uživancija, dokler ne pristaneš takole,« med tarčno radiofrekvenčno terapijo rame temperamentno razlaga Miha.  »Tistih par minut, ki sem jih nepravično ukradel času za ogrevanje, se je sedaj spremenilo v par tednov, ko je moja gibljivost precej omejena in ne morem niti pomisliti na odbojko,« poklapano doda. OGREVANJE, OGREVANJE in ŠE ENKRAT OGREVANJE »Miha ni edini, ki je med rekreativno dejavnostjo staknil zoprno poškodbo. V fizioterapevtskem centru Artros Reha dnevno srečujemo posameznike s podobnimi zgodbami, « razlaga absolventka fizioterapije Maja Jovanović iz fizioterapije Artros Reha. HLADNE MIŠICE SE LAHKO PRETRGAJO KOT HLADNO TESTO Ogrevanje je ključni del vsake fizične aktivnosti, od profesionalnega športa do rekreativne odbojke. Z ogrevanjem povečamo srčni utrip in cirkulacije ter tako pripravimo telo na naloge, ki so pred njim. Mišice se oskrbijo s potrebnim kisikom in hranili, kar jim omogoča optimalno delovanje. Ste že kdaj poskusili raztegniti hladno testo? Ne raztegne se dobro in se lahko celo pretrga. Enako velja za naše mišice. S postopnim povečevanjem njihove temperature postanejo bolj prožne in manj dovzetne za zvine in natege. KAKO DOLGO NAJ TRAJA OGREVANJE? Ogrevanje naj traja približno 15 min. KAKO NAJ OGREVANJE POTEKA? Ogrevanje zvišuje telesno temperaturo, kar izboljša prenos živčnih impulzov in presnovo mišic, to pa ugodno vpliva na njihovo delovanje. Pri ogrevanju se pospeši delovanje kardiovaskularnega sistema, poveča se pretok krvi v mišice in zagotavijo se nujno potrebni kisik ter hranila.  Povzamemo torej lahko, da ogrevalna priprava optimizira delovanje mišic, kar pomaga pri različnih fizičnih aktivnostih, hkrati pa zmanjšuje tveganje za poškodbe, kot so zvini in nategi. Pogosti napaki pri ogrevanju sta hitenje skozi ogrevanje in zanemarjanje določenih mišičnih skupin. Pri ogrevanju je pomembno počasi začeti in postopoma povečevati intenzivnost. Pri različnih vadbah je potrebno ogrevanje temu ustrezno  prilagoditi. Glede na intenzivnost vadbe se čas ogrevanje spreminja, vendar je dobro, da traja nekje od 10 do 20 minut.  Zdrava previdnost naj nas spremlja tudi med samo vadbo oz. športno aktivnostjo: prilagodimo jo svoji telesni pripravljenosti in vremenskim pogojem (aktivnosti ne izvajamo v zelo vročem vremenu) ter skrbimo za zadostno hidracijo telesa. RAZTEZANJE PO TRENINGU in OHLAJANJE Ohlajanje po vadbi je enako pomembno kot ogrevanje, saj pomaga telesu postopoma preiti v stanje počitka in spodbuja okrevanje mišic. Postopno znižuje srčni utrip in preprečuje zastajanje krvi v okončinah, hkrati pa odstranjuje mlečno kislino iz mišic, kar zmanjšuje bolečine in pospešuje regeneracijo. Učinkovite vaje za ohlajanje vključujejo lahkotno kardiovaskularno vadbo, kot sta hoja ali počasno kolesarjenje, ki ji sledi statično raztezanje. Statično raztezanje podaljšuje in sprošča mišice, kar povečuje prožnost in pospešuje okrevanje.

Usodna poškodba in zahtevna rehabilitacija Pot do vrhunskih akrobacij v zraku za Laro ni bila lahka. Pred sedmimi leti je na gimnastičnem tekmovanju utrpela hudo poškodbo gležnjev, zaradi katere je bila začasno prikovana na voziček. Operacija je bila šele začetek dolgotrajnega procesa rehabilitacije, ki sta ga vodila Mojca Ferfolja in Martin Zore, dipl. fizioterapevta iz fizioterapije Artros Reha.  »Ko sem Laro prvič srečala po operaciji, je bilo njeno stanje resnično zaskrbljujoče,« se spominja Mojca. »Začeti sva morali počasi, korak za korakom. Njene mišice, ne le v nogah, temveč po celem telesu, so bile oslabljene.« Skupaj sta gradili moč, gibljivost in ponovno vzpostavljali pravilen vzorec hoje. Čeprav je bila vsaka vaja boleča, je Lara vztrajala in s svojo neomajno voljo premagovala omejitve. Po treh mesecih je Lara ponovno stopila na svoje noge. Takrat je rehabilitacijo prevzel fizioterapevt Martin Zore, ki je z njo delal na moči, vzdržljivosti in celostni telesni pripravljenosti.  Z vsako terapijo bližje svojemu cilju »Ko sem začela s fizioterapijo po operaciji, sem bila polna strahu – bila sem na invalidskem vozičku in me je skrbelo, ali bom sploh kdaj lahko ponovno hodila, kaj šele, da bi se ukvarjala s športom. Pri svojih 15 letih nisem vedela, kaj me čaka in kako bo potekala rehabilitacija. Na srečo sva z fizioterapevtko Mojco hitro vzpostavili odličen odnos. Prav ona mi je pomagala narediti prve korake, dobesedno in simbolično. Ko sem znova shodila, je vse postalo nekoliko lažje. Rehabilitacija ni bila lahka, vendar sem se je veselila, saj je vsaka terapija predstavljala korak bližje mojemu cilju. Poleg tega sem zaupala strokovnosti in podpori, ki sem ju dobila, « svojo pot v fizioterapiji Artros Reha opiše Lara. Celovit pristop k rehabilitaciji vrhunskih športnikov Uspešna rehabilitacija zahteva timski pristop in prilagoditev terapij individualnim potrebam športnika. V Artros Reha so strokovnjaki specializirani za različne faze rehabilitacije, kar pacientom omogoča najboljšo možno oskrbo. Cilj rehabilitacije vrhunskih športnikov ni zgolj povrnitev funkcionalnosti, temveč tudi vrnitev na prejšnjo raven telesne zmogljivosti – in še dlje. Motivacija in zaupanje kot temelja uspeha »Pri delu s profesionalnimi športniki je močna notranja motivacija vedno prisotna,« poudarja Mojca. »Zaupanje in tesno sodelovanje med terapevtom in pacientom sta ključna za uspeh.« Lara je s svojo motivacijo dokazala, da je mogoče premagati najtežje trenutke. Poškodba ji ni spremenila le telesa, temveč tudi njen življenjski ritem in identiteto. Kljub temu je močna želja po vrnitvi v šport postala njen najmočnejši zaveznik. Terapevta Mojca in Martin izpostavljata: »Športniki zaradi svoje vztrajnosti pogosto dosežejo to, kar se zdi drugim nemogoče.« Danes Lara Crnjac s svojim zgledom dokazuje, da so z odločnostjo, strokovno podporo in ljubeznijo do športa meje le izziv, ki ga je mogoče preseči.

Če se vam to sliši znano, niste sami – pridružili ste se številnim posameznikom, ki se soočajo s "teniškim komolcem". Ironično pri tem je, da večina od njih tenisa sploh ne igra. Zakaj pravijo teniški komolec, če ne igram tenisa? »Ime je lahko zavajajoče, saj lahko teniški komolec (strokovno lateralni epikondilitis) prizadene prav vsakogar. Pravzaprav je večina ljudi, ki se z njim soočajo, daleč od teniškega igrišča. Bolj verjetno se bo to stanje razvilo zaradi vsakodnevnih opravil – dolgotrajnega dela z računalniško miško, nošenja težkih vrečk ali ponavljajočih se gibov pri delu,« pravi diplomirana fizioterapevtka Liza Rženičnik iz fizioterapije Artros Reha. V ozadju se skriva preprosta zgodba: drobne tetive, ki povezujejo mišice podlakti z nadlahtnico, so preprosto preobremenjene. Predstavljajte si jih kot elastike, ki jih ves čas raztegujete – sčasoma se pojavijo drobne razpoke. Te mikropoškodbe sprožijo vnetni odziv, ki ga občutite kot pekoče zbadanje na zunanji strani komolca. Kdaj se običajno pojavi? Teniški komolec najbolj pogosto povzročijo aktivnosti, ki jih morda niti ne dojemate kot posebej zahtevne: dolgotrajno tipkanje ali delo z miško, dvigovanje predmetov z iztegnjenim zapestjem, tesno držanje orodij pri ponavljajočih se gibih ter pri delu v gradbeništvu, frizerstvu ali podobnih poklicih. Bolečina se običajno pojavi postopno – sprva kot rahlo nelagodje, podobno mišični zakrčenosti, nato pa se stopnjuje, dokler ne postane vsako prijemanje ali dvigovanje prava muka. Huda bolečina pri osnovnih opravilih Teniški komolec prepoznamo po naslednjih znakih: pekoča ali ostro zbadajoča bolečina na zunanji strani komolca; bolečina, ki se lahko razširi po celotni zunanji strani podlakti; občutno zmanjšana moč prijema ter težave pri osnovnih opravilih, kot so nošenje vrečk, odpiranje pokrovčkov, celo držanje skodelice. Bolečina se pogosto poslabša, ko je komolec iztegnjen, ali pri ponavljajočih se gibih. Mnogi opisujejo, da jih najbolj boli zvečer ali zjutraj, ko mišice "otrpnejo". Kako poteka zdravljenje pri fizioterapevtih? Dobra novica  -  teniški komolec lahko z dovolj zgodnjo prepoznavo in sistematičnim pristopom uspešno zdravimo. Fizioterapevtska obravnava se začne z natančno diagnozo, kjer fizioterapevti temeljito ocenimo vaše stanje. Preverimo, kje točno vas boli, kako močne so mišice, kako gibljiv je sklep in – kar je ključno – kako se gibljete v vsakdanjem življenju. Pogosto se namreč izkaže, da je vzrok v slabi drži ali nepravilnih gibalnih vzorcih, ki jih sploh ne zavedamo. Sledi faza umirjanja bolečine in vnetja, kjer je cilj jasen: zmanjšati bolečino in pripraviti tkivo na aktivno vadbo. Fizioterapevt pri tem uporabi kombinacijo ročnih tehnik in sodobne tehnologije. Ročne tehnike vključujejo sproščanje mišičnih prožilnih točk in nežno mobilizacijo tkiv – to je podobno specialni masaži, ki cilja na točno določena področja. Sodobna tehnologija pa vključuje visokoenergetski laser, ki prodre globoko v tkivo in spodbuja naravne procese celjenja, udarne valove, ki mehansko "pretresejo" tkivo in izboljšajo prekrvavitev, ter radio-frekvenčno terapijo, ki neboleče povečuje pretok krvi in sprošča napetost. Ko se bolečina umiri, se začne pravo delo – aktivna vadba. Ta vključuje raztezanje prenapetih mišic, krepilne vaje za zapestje in stabilizacijo ramenskega obroča. Novejše raziskave kažejo, da težava pogosto ni le v komolcu, ampak tudi v nestabilnosti mišic okoli lopatice. Zato kombinirana vadba, ki krepi celoten sistem od ramena do zapestja, prinaša boljše rezultate kot le lokalno zdravljenje samo komolca. Izobraževanje in prilagoditev načina življenja Zadnja, a tudi zelo pomebna faza je izobraževanje – kako si življenje organizirati tako, da bo možnost ponovitve poškodbe bistveno manjša. Fizioterapevti vas naučimo prepoznati zgodnje znake ponovitve, pokažemo, katere vaje izvajati doma za vzdrževanje rezultatov ter kako prilagoditi delovno mesto. Kaj lahko storite sami? Med čakanjem na fizioterapevtsko obravnavo ali kot dopolnitev k njej, lahko tudi sami pomagate svojemu telesu. Hladite prizadeto področje, počivajte - posebej po aktivnosti - in se izogibajte dejavnostim, ki povzročajo bolečino. Ergonomska miška in tipkovnica lahko naredita prave čudeže, prav tako pa je koristno nežno raztezanje, vendar le, če ne povzroča bolečine.

V sodobnem času je sedeč način življenja postal skoraj neizogiben del vsakdana. Mnogi se pri delu ali med vožnjo pogosto ne zavedajo, da v istem položaju vztrajajo že več ur dokler se ne pojavijo bolečine v križu, vratu ali ramenih.  V fizioterapevtski ambulanti se pogosto srečam z ljudmi, pri katerih je dolgotrajno sedenje povzročilo težave z gibalnim sistemom. Najpogosteje gre za kronične bolečine v križu, vratu ali prsnem delu hrbtenice ter za mišično neravnovesje. Sedenje lahko prispeva tudi k razvoju hernije diska, sindroma karpalnega kanala, išiasa in tendinopatij, zlasti pri tistih, ki večino dneva preživijo za računalnikom oz. pri drugih vrstah sedečega dela. Nepravilna drža in pomanjkanje gibanja porušita naravno ravnovesje telesa, kar lahko povzroči dodatne težave, ki zahtevajo usmerjeno fizioterapevtsko obravnavo. Od kavča do pisarne, ali kako je sedenje postalo naša vsakdanja past Telo je ustvarjeno za gibanje, ne za dolgotrajno mirovanje. Ko več ur zapored sedimo brez ustreznih prekinitev, se v mišično-skeletnem in presnovnem sistemu pojavijo spremembe, ki lahko dolgoročno vodijo v številne zdravstvene težave. 1.        Trikotnik napetosti: Križ, vrat in ramena Če dlje časa mirujemo v istem položaju – na primer sedimo ali stojimo brez premora – se mišice hrbta, še posebej v spodnjem delu, močno obremenijo. Zaradi tega se utrudijo in težje opravljajo svojo nalogo pri ohranjanju pravilne drže.  Hkrati se pogosto napnejo tudi mišice v vratu in ramenih, kar lahko sčasoma povzroči bolečine, občutek okorelosti ter manjšo gibljivost v vratu, ramenih in spodnjem delu hrbta.  2.        Slaba drža in mišično neravnovesje Sedenje pogosto poteka v neustrezni, sključeni drži, kar vodi v oslabitev globokih stabilizatorjev trupa, zlasti trebušnih in hrbtnih mišic, hkrati pa povzroča skrajšanje in povečano napetost mišic prsnega koša. Posledično pride do porušenega mišičnega ravnovesja, kar se kaže v spremenjeni telesni drži in povečani obremenitvi hrbteničnih struktur. 3.        Telo začne kopičiti maščobne zaloge Ko se premalo gibamo, telo porabi manj energije in presnova deluje počasneje. Zaradi tega se lažje začnejo nabirati maščobne zaloge, poveča pa se tudi tveganje za presnovne težave, kot sta zmanjšana občutljivost na inzulin ali pojav sladkorne bolezni tipa 2. Dolgotrajno sedenje obremenjuje tudi srčno-žilni sistem. Sčasoma se poveča tveganje za razvoj arterijske hipertenzije, ateroskleroze in drugih srčno-žilnih obolenj. 4.        Več tesnobnosti in manj energije Se vam je kdaj že zgodilo, da ste se po krajšem sprehodu v naravi počutili bistveno bolje? Gibanje dokazano vpliva tudi na živčni sistem. Fizična aktivnost spodbuja izločanje endorfinov in serotonina – hormonov, ki izboljšujejo razpoloženje in zmanjšujejo stres. Ob pomanjkanju gibanja se zato pogosteje pojavljajo utrujenost, zmanjšana koncentracija, občutki napetosti ter celo tesnobnost in depresivna razpoloženja. Kako lahko sami razbijemo začaran krog sedenja? Popolnoma se sedenju danes ne moremo izogniti, lahko pa njegov vpliv bistveno zmanjšamo z nekaj preprostimi navadami in prilagoditvami. Kratki odmori so ključnega pomena, zato si vsako uro si vzemimo nekaj minut za gibanje. Vstanimo, se raztegnimo ali naredimo nekaj korakov. Takšne kratke prekinitve zmanjšujejo napetost v mišicah in izboljšujejo prekrvavitev. Več gibanja čez dan dosežemo tako, da gibanje vključimo v vsakdanje opravke. Izberimo stopnice namesto dvigala, pešačimo ali kolesarimo na krajših razdaljah in si po delu privoščimo kratek sprehod. Vsak korak šteje. Tudi vsak razteg. Urejeno delovno okolje bistveno razbremeni telo. Ergonomsko prilagojeno delovno mesto je zato pomembno: stol naj podpira ledveni del hrbta, zaslon naj bo v višini oči, ramena naj bodo sproščena. Pravilna drža preprečuje bolečine in preobremenitve. Fizioterapevtska pomoč Ko se telo začne upirati, lahko fizioterapija pomaga vzpostaviti ravnovesje. S strokovno oceno drže, mišične moči in gibljivosti fizioterapevt prepozna preobremenjene in oslabljene mišice ter z vajami, manualnimi tehnikami in raztezanjem postopoma odpravi bolečine in izboljša gibanje. Pomemben del obravnave je tudi učenje pravilne drže in preprostih vaj, ki jih lahko izvajamo sami za preprečevanje ponovnih težav. Gibanje naj postane del vsakdana, ne le redko darilo našemu telesu . Le tako bomo zmanjšali vpliv sedečega načina življenja in ohranili zdravo, gibljivo telo.

Dobra novica je, da je večino težav mogoče uspešno obvladati ali omiliti z ustrezno konzervativno terapijo, kot je fizioterapija. V nadaljevanju predstavljam pet najpogostejših vzrokov za bolečine v kolenu in pristope za njihovo zdravljenje. 1. Tekaško koleno (Patelofemoralni bolečinski sindrom) Tekaško koleno je pogosta težava športnikov, še posebej tekačev, in povzroča bolečine v sprednjem delu kolena. Te se pogosto okrepijo pri aktivnostih, kot so počepi, tek po hribu navzdol ali hoja po stopnicah. Ženske športnice in rekreativci so nekoliko bolj dovzetni zaradi manjšega mišičnega tonusa in stabilnosti. Kaj pomaga? Namesto osredotočanja na koleno je ključna krepitev mišic kolka in gležnja. Izogibajte se vajam, ki prehitro vključujejo velike obremenitve, da preprečite dodatno poslabšanje. Priporočam raztezanje in izboljšanje mehanike gibanja pod vodstvom fizioterapevta. 2. Skakalčevo koleno (Patelarna tendinopatija) Predvsem pri mlajših (15-30 let) športnikih, zlasti moških, ki se ukvarjajo s športi, kot so hribolazenje, košarka, odbojka, atletika, tenis in nogomet se dokaj pogosto pojavi skakalčevo koleno (patelarna tendinopatija). Zanj so značilne bolečine pri hoji po stopnicah (običajno so hujše pri sestopanju), pri skakanju, hitrem teku ter nenadnem zaustavljanju. Za skakalčevo koleno je značilen ogrevalni fenomen: bolečina se lahko kratkotrajno izboljša, ko se kita med aktivnostjo ogreje. Pri aktivnosti, ki traja predolgo ali pa je preveč intenzivna, se bolečina ponovi, in to običajno v hujši obliki in s poslabšanjem. Bolečina je bolj izrazita tudi zjutraj in po mirovanju. Kaj pomaga? Za zmanjšanje bolečine se priporočajo manjši, neboleči dvigi kolena pri pokrčenem položaju kolena med 60 in 90 stopinj po 20 - 45 sekund. Za optimalno zdravljenje se osredotočamo na postopno obremenjevanje kite z vajami, prilagojenimi posameznikovemu stanju. 3. Poškodbe meniskusa Meniska sta kot blažilca v kolenskem sklepu, ki prispevata k stabilnosti in zaščiti hrustanca. Poškodbe meniskusa povzročajo bolečine ob strani ali zadaj v kolenu, pogosto spremljane z otekanjem, zatikanjem in občutkom nestabilnosti. Kaj pomaga? Zmanjšanje dolgotrajne obremenitve kolena, na primer s krajšanjem sprehodov. Fizioterapevtski program lahko vključuje vaje za stabilnost in izboljšanje gibljivosti, ki pomagajo sklep razbremeniti. 4. Poškodba sprednje križne vezi (ACL) Sprednja križna vez je ključna za stabilnost kolena pri rotacijskih gibih in gibih naprej - nazaj. Poškodbe pogosto nastanejo pri športih, ki vključujejo hitre spremembe smeri ali skoke, in jih spremljajo otekanje, bolečina ter občutek nestabilnosti. Kaj pomaga? Konzervativno zdravljenje je primerno za manj aktivne posameznike ali tiste, ki so pripravljeni zmanjšati intenzivnost aktivnosti. Fizioterapija se osredotoča na krepitev mišic in stabilizacijo sklepa. V primerih večje aktivnosti je priporočljiva rekonstrukcija vezi. Pri bolj aktivnih je smiselno razmisliti o rekonstrukciji sprednje križne vezi - več o tem preberite tukaj. 5. Osteoartroza (obraba kolena) Osteoartroza prizadene predvsem starejše in posameznike z dolgoletno izpostavljenostjo obremenitvam, kot so šport, poklicne aktivnosti ali prekomerna telesna teža. Simptomi vključujejo okorelost zjutraj in bolečine, povezane z obremenitvami. Kaj pomaga? Individualno prilagojen fizioterapevtski program z vajami za stabilnost in razbremenitev sklepa. Kombinacija manualne terapije, terapije z udarnimi valovi ali laserjem lahko zmanjša bolečine in izboljša funkcijo sklepa. Možnosti konzervativnega zdravljenja Osrednji cilj fizioterapije je povrnitev funkcionalnosti kolena in zmanjšanje bolečine. Prvi korak je natančna ocena stanja in priprava individualnega načrta rehabilitacije. V zgodnjih fazah pogosto uporabimo opornice, ortoze ali bergle za zaščito sklepa. Nato postopoma uvedemo: Vaje za stabilnost in ravnotežje; krepitev dinamičnih stabilizatorjev sklepa, vključno z mišicami stopala, kolena in trupa; manualne terapije za izboljšanje mehanike sklepa; instrumentalne terapije, kot so visokointenzivni laser, elektroterapija ali taping. Fizioterapija je ključna tudi pri pripravi na operacijo, saj dobro stanje kolena pred posegom omogoča hitrejše okrevanje in dolgoročno boljšo funkcionalnost. Bolečine v kolenu niso nekaj, kar bi morali prezreti. Čeprav nekatere težave izginejo same, dolgotrajnejše ali intenzivnejše bolečine zahtevajo posvet s strokovnjakom. S pravočasnim ukrepanjem in ustrezno terapijo lahko izboljšate kakovost svojega življenja in se hitro vrnete k svojim najljubšim dejavnostim.

Čeprav ljudje čutimo, kot da bi se nam v mišici res zavezal vozel, je zgodba s strokovnega vidika nekoliko drugačna. Kaj pravzaprav so "vozlički" in zakaj nastanejo? V resnici gre za stanje, ki mu v stroki pravimo mišične prožilne točke. Predstavljajte si mišico kot snop elastik – v normalnih razmerah se vsa vlakna lepo raztegnejo in skrčijo skupaj. Vendar pa se včasih del vlaken "zaklene" v skrčenem položaju zaradi preobremenitve ali dolgotrajne napetosti. Ta zaklenjena področja postanejo trda in boleča – to so tisti "vozlički", ki jih čutite pod prsti.  Ta bolečina pa pogosto seva v druge dele telesa. V svoji praksi najpogosteje vidim, da se "mišični vozlički" pogosto pojavljajo pri ljudeh, ki veliko sedijo za računalnikom z dvignjenimi rameni, opravljajo ponavljajoče se gibe pri delu (npr. frizerke, mizarji), nosijo težke torbe vedno na isti strani ali pa so se lotili intenzivne vadbe brez postopnega povečevanja obremenitve. Na zakrčena mišična vlakna vpliva tudi stres (ki se "usede" v mišice). Ljudje običajno opisujejo svoje težave z naslednjimi simptomi; določena točka v mišici je izrazito občutljiva na pritisk, pod prsti začutijo trdo, zadebeljeno območje, neprijetnost se širi tudi drugam (npr. iz vratu v roko), roko težko obrnejo ali dvignejo. Kako te vozličke "razvozlamo"? Vsakega pacienta najprej temeljito ocenim – kje se zakrčena vlakna nahajajo, kako vplivajo na gibanje in katere mišice so dodatno obremenjene. Na tej podlagi sestavim individualen načrt zdravljenja. Običajno se odločim za kombinacijo sodobnih tehnologij in ročnih tehnik. Za zelo učinkovitega se je izkazal LightForce laser, ki z natančno usmerjeno svetlobo doseže tudi najgloblje plasti mišic. Njegova moč se kaže v treh ključnih učinkih: celice dobesedno "napolni" z energijo za hitrejšo regeneracijo, hkrati ublaži bolečino z vplivom na živčne poti, medtem ko nastala prijetna toplota poveča prekrvavitev in sprosti zakrčena mišična vlakna. Laser pogosto kombiniram s TECAR terapijo, ki z radiofrekvenčno energijo ustvari prijetno globinsko toploto –pacienti mi pogosto povedo, da je občutek zelo sproščujoč. Ta metoda izboljša prekrvavitev in dovod hranil, pospeši odstranjevanje škodljivih snovi ter aktivira naravne procese celjenja. Zelo pomembna ostaja tudi manualna terapija -  z različnimi tehnikami sproščanja prožilnih točk nežno, vendar učinkovito obdelam zakrčena vlakna in izboljšam prekrvavitev. Vsakemu pacientu predpišem tudi prilagojene vaje za raztezanje in krepitev, saj je ključno, da ne odpravljamo le simptomov, temveč tudi vzroke za nastanek težav.  Kaj lahko storite sami doma? Med terapijami pacientom priporočim več enostavnih ukrepov, ki lahko občutno pomagajo. Uporaba toplote je eden najlažjih načinov za sproščanje napetosti – topla prha ali grelna blazinica lahko delujeta zelo pomirjujoče. Priporočam tudi nežno raztezanje, vendar opozarjam, da mora biti brez bolečine – če vas boli, pomeni, da ste preveč intenzivni. Ključno je, da med delom poskrbite za pravilno držo in si redno vzamete pavze za razmigavanje. Za dodatno sprostitev lahko uporabljate samomasažo z žogico ali valjčkom, vendar vedno previdno in nežno. Kako pa vozličke preprečiti? Preprečevanje je vedno boljše od zdravljenja! V svoji praksi opažam, da je ergonomija delovnega mesta temelj preventive – prilagodite višino stola, namestite monitor v višino oči, uporabljajte ergonomsko tipkovnico in miško ter si vsake pol ure vzemite kratek odmor za razmigavanje. Redna telesna aktivnost je najboljše "zdravilo" za mišice, saj že 20-30 minut zmerne aktivnosti dnevno (hoja, plavanje, joga) lahko prepreči nastanek vozličkov. Pomembno pa je, da obremenitev povečujete postopno. Ker se stres pogosto "usede" v mišice, je obvladovanje stresa ključno – to lahko pomeni meditacijo, globoko dihanje, jogo ali preprosto sprehod v naravi. Ne pozabite na pravilno dvigovanje bremen (vedno uporabljajte noge namesto hrbta in breme držite blizu telesa) ter kakovostno spanje z ergonomskim vzglavnikom in ležiščem, ki podpirata naravne ukrivljenosti telesa. Mišični "vozlički" so pogost in precej neprijeten pojav, a s strokovnim pristopom, ki združuje sodobne tehnologije, preverjene manualne tehnike in lastno skrb za preventivo, lahko dosežemo dolgotrajne izboljšave in boljše počutje.

Vnetje zgornjega dela kite dolge glave mišice biceps je eden pogostejših vzrokov bolečine v rami. Lahko se pojavi zaradi poškodbe, ponavljajočega preobremenjevanja sklepa ali spontano kot posledica obrabe. Pomembno je, da težavo zgodaj prepoznamo in pravočasno ukrepamo, saj lahko zanemarjanje vodi do dolgotrajnih težav in napredovanja okvar ramenskega sklepa. Simptomi in znaki  Simptomi in znaki vnetja kite dolge glave bicepsa so precej značilni, zato diagnozo pogosto lahko postavimo že s kliničnim pregledom. Najbolj značilna je bolečina v sprednjem delu rame, ki se pogosto stopnjuje ob dvigovanju roke nad glavo ali pri gibih, kot sta metanje žoge ali poseganje po predmetih na višjih policah. Včasih se bolečina širi navzdol proti komolcu in jo spremlja občutljivost ob dotiku na sprednji strani nadlakti. Pri hujših oblikah vnetja je lahko prisotna tudi zmanjšana moč pri dvigovanju bremen. Mehanizmi nastanka vnetja bicepsa Med značilnimi vzroki za vnetje kite bicepsa so nenadni in sunkoviti gibi, na primer močan poteg za roko. Pogosto srečujem paciente, ki so si poškodbo povzročili pri obvladovanju psa na povodcu, ko je ta nenadno potegnil. Zelo pogoste so tudi poškodbe zaradi padcev, kjer posameznik refleksno ujame vso svojo težo z eno roko. Pri športno aktivnih opažam predvsem poškodbe zaradi vadbe s težkimi utežmi ter pri tistih, ki aktivno trenirajo športe, ki izrazito obremenjujejo ramena kot so tenis, plavanje ali gimnastika. Po 50. letu starosti prevladujejo degenerativne spremembe, kjer se vnetje razvije brez jasnega vzroka, zaradi postopne obrabe kite. Kako prepoznati vnetje Sami lahko enostavno opravite preizkus, ki vam bo pomagal posumiti na vnetje kite bicepsa. Poskusite dvigniti roko pred seboj in navzgor nad glavo, pri čemer opazujte morebitno bolečino ali nelagodje v sprednjem delu rame. Občutljivost lahko preverite tudi z rahlim pritiskom na predel kite dolge glave bicepsa, v zgornji tretjini na sredini sprednje strani nadlakti tik pod ramo. Pridružene okvare ramena Včasih se težave s tetivo dolge glave bicepsa pojavljajo skupaj z drugimi okvarami ramenskega sklepa. Pri starejših posameznikih so poleg vnetja bicepsa lahko prisotne degenerativne okvare kit rotatorne manšete, kar lahko dodatno oteži zdravljenje in podaljša okrevanje. Vnetje bicepsa se lahko pojavlja tudi v povezavi z obrabo hrustanca ter pri sindromu zmrzle rame.  Zgodnja diagnoza je pomembna za učinkovito zdravljenje  Za potrditev diagnoze poleg kliničnega pregleda običajno svetujem tudi slikovno diagnostiko z magnetno resonanco. Ta omogoča podroben vpogled v stanje kite bicepsa in ostalih struktur ramenskega sklepa, kar je ključno za izbiro najprimernejšega načina zdravljenja. Zgodnje prepoznavanje simptomov in pravočasno zdravljenje vnetja kite dolge glave bicepsa lahko bistveno skrajša čas okrevanja in prepreči nadaljnje okvare sklepa. V primeru simptomov vnetja bicepsa, ki trajajo več kot nekaj dni zato vedno svetujem pregled pri ortopedu.

Zvin gležnja je ena najpogostejših poškodb v aktivni populaciji, a hkrati tudi ena najbolj podcenjenih. Večina pacientov, ki našo fizioterapevtsko ambulanto obišče zaradi zvina gležnja, se poškoduje med športom ali pri nenadnem nerodnem gibu. Po nekaj terapijah pogosto povedo, da so pričakovali krajšo rehabilitacijo po na prvi pogled tako nedolžni in majhni poškodbi.  Kaj se zgodi pri zvinu gležnja?  Pri nerodnem koraku po stopnicah, pristanku iz visokega skoka, teku ali kontaktnem športu pride do hitrega obrata gležnja. Ob takšni poškodbi je lahko stopalo obrnjeno navzven (zvin notranjega gležnja) ali navznoter (zvin zunanjega gležnja), kar je najpogostejši primer zvina gležnja.  Gre za poškodbe vezi okoli gležnja, ki se lahko:  pretegnejo in raztegnejo (blag zvin gležnja)  natrgajo (srednje hud zvin) ali  popolnoma pretrgajo, kar predstavlja hujši zvin gležnja.  Če lahko stopim na nogo in hodim, verjetno ni zlomljeno?  Pogosta zmota je, da zmožnost hoje avtomatsko izključi zlom. A to ne drži vedno. Pri zvinu gležnja lahko pride tudi do zloma kosti v stopalu ali gležnju – najpogosteje golenice, mečnice, nartnih kosti ali celo prstov. Zato je kljub zmožnosti hoje smiselno opraviti rentgensko slikanje, da se izključi morebiten zlom in se preprečijo zapleti pri celjenju.  Kaj storiti v prvih dneh po poškodbi in ali je potrebna fizioterapija?  Prvih nekaj dni (0-5. dan) se lahko pojavijo oteklina, hematom (modrice, podpludbe), bolečina v stopalu in gležnju, nezmožnost obremenjevanje gležnja in omejena gibljivost. V akutni fazi upoštevamo RICE protokol- R: rest, počitek, I: ice, led, C: compresion, kompresija, E: elevate, elevacija. V tej fazi opravimo tudi rentgensko slikanje in pregled pri zdravniku in/ali fizioterapevtu, odvisno od resnosti poškodbe.  Kako poteka rehabilitacija?  Veliko ljudi meni, da je zvin gležnja le kratkotrajna nevšečnost. Pri blažjih poškodbah okrevanje res poteka hitro, a težave se lahko vlečejo več mesecev ali celo do enega leta. Nepravilno zdravljen gleženj postane nestabilen, kar poveča tveganje za ponovne poškodbe in bolečine.  V prvih dneh po poškodbi sta najpogostejša težava bolečina in oteklina. Za hitrejše zmanjšanje simptomov uporabljamo visokoenergetski laser (HIL) in tarčno radiofrekvenčno terapijo (TRT), ki pacientom pogosto že po prvi obravnavi omogočita lažje opravljanje vsakodnevnih aktivnosti.  Ko se stanje umiri, je ključno obnoviti polno gibljivost sklepa. S pomočjo manualne terapije fizioterapevt razgiba sklep in sprosti mehka tkiva, da se povrne normalno gibanje. Če gibljivost ni povsem vzpostavljena, se telo prilagodi z nepravilnimi vzorci hoje, kar povečuje tveganje za ponovne poškodbe in kronično nestabilnost.  Osnova uspešne rehabilitacije je ciljno usmerjena vadba, ki vključuje raztezne vaje, nevromišični trening, vaje za ravnotežje in krepitev moči v celotnem obsegu giba. Program vaj vedno prilagodimo po začetni oceni gibljivosti in stabilnosti sklepa. Namen takšnega pristopa je ne le povrnitev funkcije, ampak tudi dolgoročna stabilnost in samozavest pri gibanju, kar omogoča varno in hitrejšo vrnitev k športu ali rekreaciji.  Kaj pomeni uspešna rehabilitacija gležnja?  Uspešna rehabilitacija gležnja pomeni, da se sklep povrne v stanje, ko lahko brez težav prenaša obremenitve, ki med tekom ali skakanjem dosežejo tudi 5- do 7-kratnik telesne teže. V zadnji fazi rehabilitacije zato vključimo vaje za tek, skoke in športno specifične gibe. Pri večini pacientov se po tem postopku simptomi popolnoma umirijo, kar jim omogoči varno vrnitev k športu in vsakodnevnim dejavnostim. Kljub temu pa raziskave kažejo, da približno 40% posameznikov po zvinu razvije kronično nestabilnost – ponavljajoče se zvine, občutek nestabilnosti ali trajne bolečine. Zato je ključno, da rehabilitacija poteka celovito in do popolne funkcionalne obnove sklepa, saj le tako zmanjšamo tveganje za dolgoročne zaplete in ohranimo zdravje gležnja.

Kako lahko pravočasno prepoznamo to stanje – in predvsem – kaj lahko naredimo, ko se bolečina pojavi? V svoji fizioterapevtski praksi pogosto srečujem paciente, pri katerih se kalcij v ramenskem sklepu začne nalagati kot odziv na dolgotrajne poškodbe ali kronično preobremenjenost. Pogosto se pojavi pri posameznikih s sedečim načinom življenja in nepravilne ergonomike na delovnem mestu, pri posameznikih poklicev, ki vključujejo ponavljajoča, ročna dela ali rekreativnih športnikih. Kaj povedo pacienti?  Kot že omenjeno, je bolečina tista, ki najbolj pogosto opozori na kalcinacijo v rami; še posebej izrazita je pri dvigu roke nad glavo, pri rotacijskih gibih ali ponavljajočih se obremenitvah. Mnogi pacienti tožijo o hujši bolečini ponoči, kar jim povzroča težave s spanjem. Poleg bolečine opažajo tudi zmanjšano gibljivost in pomanjkanje moči v rami, kar jim otežuje vsakodnevna opravila, kot so oblačenje, likanje, čiščenje oken ali ukvarjanje s športom, denimo s tenisom, plavanjem ali metanjem žoge. V nekaterih primerih se simptomi pojavijo nenadno in močno, kar je značilno za poškodbe, kot so padci ali sunkoviti gibi. Takrat kalcinacija povzroči akutno bolečino, oteklino in izrazito omejeno gibanje. Pogosteje pa se težave razvijajo počasi in postopoma.  Pacienti zgodnje znake pogosto spregledajo, dokler rama ne postane trdnejša, manj gibljiva in vse bolj občutljiva. Ko bolečina vztraja, sledi obisk pri specialistu in slikovna diagnostika (ultrazvok, magnetna resonanca ali rentgen), ki običajno razkrije nakopičene kalcijeve kristale v tetivah rotatorne manšete. Kako postopam kot fizioterapevtka? Ko pacient pride k meni z diagnozo kalcinacije v rami, imam v začetni fazi pred seboj tri glavne cilj : prvi je zmanjšanje bolečine in vnetja v ramenskem sklepu. Drugi cilj je izboljšati gibljivost v ramenskem obroču - to je ključnega pomena za preprečevanje zapletov, kot je t. i. zamrznjena rama, ki lahko še dodatno omeji vsakodnevno funkcionalnost - tretji pa povečati moč v ramenskem sklepu. Dolgoročno si prizadevamo, da se bolečina v rami ne ponavlja. V kasnejši fazi se zato posvečamo tudi preventivi in osveščanju pacienta glede pravilne izvedbe vaj in tehnik lajšanja bolečin.  Zmanjševanje bolečine in vnetja v rami pri kalcinaciji pogosto dosežemo s kombinacijo dveh sodobnih terapij – globinskih udarnih valov (ESWT) in visokoenergetskega laserja (HIL). Udarni valovi omogočajo mehansko razgradnjo kalcinata na manjše delce, ki jih telo nato lažje absorbira in izloči prek naravnih presnovnih procesov. Hkrati spodbujajo lokalno prekrvavitev in regeneracijo mehkih tkiv, kar pospeši celjenje. Čeprav je terapija lahko nekoliko neprijetna, so rezultati pri večini pacientov zelo dobri. Visokoenergetski laser pa deluje kot podporna terapija – njegova fotonska energija zmanjšuje vnetje in draženje tkiva okoli kalcinata, zavira vnetne dejavnike ter pomaga pri zmanjševanju otekline. V kombinaciji obe terapiji bistveno prispevata k zmanjšanju simptomov in izboljšanju funkcije ramenskega sklepa. Gibljivost ramenskega obroča je ključna pri rehabilitaciji kalcinacije, saj bolečina pogosto omeji obseg gibanja, kar lahko vodi v razvoj zamrzle rame in drugih zapletov. Zato v fizioterapiji uporabljam kombinacijo tehnik za izboljšanje gibljivosti in sprostitev mehkih tkiv. Manualna terapija vključuje mobilizacijo ramenskega sklepa in lopatice ter pogosto že po prvem tretmaju prinese opazno izboljšanje. Tarčna radiofrekvenčna terapija (TRT) z globinskim segrevanjem sprošča mišice in izboljšuje prekrvavitev, še posebej učinkovito po udarnih valovih. Pomemben del obravnave so tudi raztezne vaje, ki jih pacient izvaja doma s pripomočki, kot sta palica ali žoga – s tem aktivno sodeluje pri svojem okrevanju in dolgoročno ohranja gibljivost rame. Mišično moč v ramenskem sklepu izboljšamo z vajami proti uporu za mišice ramenskega obroča in mišic okoli lopatic. Za vsako 1/3 giba v ramenskem sklepu je odgovorno tudi gibanje lopatice. Velikokrat pozabimo na mišice, ki stabilizairajo lopatico in s tem tudi ramenski sklep. Močne mišice okoli lopatic poskrbijo za razbremenitev mišic rotatorne manšete in izboljšajo telesno držo. Na ta način tudi dolgoročno zmanjšamo verjetnost za ponoven pojav bolečin v rami.

Vrnitev v šport po poškodbi predstavlja izziv, kjer si športnik prizadeva doseči enako raven aktivnosti, kot jo je imel pred poškodbo. Vendar ta proces ni vedno enostaven; zahteva čas, potrpljenje in predvsem natančno oceno pripravljenosti – šele, ko lahko poškodovanca v funkcionalnem smislu ocenimo za nepoškodovanega, oz. polno rehabilitiranega, bo vrnitev v šport varna. “Na polno” res le polno pripravljeni Strastni športniki, še posebej tisti na profesionalni ravni, so običajno močno motivirani, da se čim prej vrnejo k treningom in tekmovanjem. Pričakovanja okolice in ključni trenutki v karieri pogosto povečajo pritisk za hitro vrnitev, kar pa lahko vodi v preuranjeno obremenjevanje telesa (ki še ni pripravljeno na zahtevane obremenitve) in večje tveganje za ponovno poškodbo. Na drugi strani rekreativci pogosto naletijo na drugačno oviro – strah pred ponovno poškodbo, pomanjkanjem lastnega zaupanja v stabilnost operiranega kolena, negotovost glede gibanja ali vztrajanje simptomov, ki zavirajo njihov napredek. Pogosto se celo odpovejo povratku v šport, tudi ko to morda ni potrebno. Kako torej ugotoviti, kdaj je povratek v šport resnično varen? Celostna ocena fizične pripravljenosti in varnosti Menim, da mora odločitev za vrnitev v šport temeljiti na celostni oceni fizične pripravljenosti in varnosti posameznika. Pri tem ima fizioterapevtska ocena, zlasti merjenje mišične moči prizadetega sklepa, osrednjo vlogo. Pogosto se zgodi, da športniki, ki so pripravljeni po časovnem kriteriju – denimo devet mesecev po operaciji – funkcionalno tega še niso dosegli. Raziskave pri poškodbah kolena razkrivajo zaskrbljujoč podatek: le 1 izmed 5-ih športnikov ob zaključku rehabilitacije doseže ustrezno simetrijo mišične moči med poškodovano in zdravo nogo (razlika manjša od 10 %). Brez objektivnih testov lahko takšne pomanjkljivosti ostanejo neopažene, kar bistveno poveča tveganje za nove poškodbe. Izokinetična dinamometrija – zlati standard merjenja  Fizioterapevti za merjenje napredka rehabilitacije in merjenje mišične moči uporabljamo izokinetično dinamometrijo. Če primerjamo izokinetično testiranje z magnetnoresonančnim slikanjem (MR) sklepov, ki je zelo pogosta in zanesljiva preiskava za ugotavljanje poškodb tkiv, lahko trdimo, da je izokinetično testiranje zlati standard za ocenjevanje izolirane funkcije sklepa.   Z uporabo specializirane naprave -  izokinetičnega dinamometra -  varno ocenjujemo različne oblike mišične moči. Strokovno mišično moč definiramo kot sposobnost osebe, da razvije prostovoljno maksimalno mišično kontrakcijo, kar izmerimo kot mišično silo oz. navor.  Mišična moč je eden najpomembnejših indikatorjev zdrave funkcije sklepa. Izokintečino testiranje omogoča oceno vseh vrst mišičnega naprezanja, ob v naprej določeni hitrosti in v določenem obsegu giba. Na ta način lahko  natančno ocenimo pripravljenost posameznika na vrnitev v šport. Pri testiranju se mišična moč izraža v treh vidikih: MAKSIMALNA MOČ – osnova za druge oblike moči, EKSPLOZIVNA MOČ - pomembna pri hitrejših gibih oz. dejavnostih VZDRŽLJIVOSTNA MOČ - pomemba pri daljših naporih oz. aktivnostih. Največji poudarek se namenja maksimalni moči, saj ta pomembno vpliva na varnost pri športnih aktivnostih in zmanjša tveganje za ponovne poškodbe.  Pomirjeni športniki, večja samozavest Natančne meritve mišične moči športnikom ne nudijo le vpogleda v njihovo fizično stanje, temveč tudi psihološko oporo. Ko so rezultati pozitivni, športniki pridobijo samozavest in občutek varnosti, kar zmanjša strah pred ponovnimi poškodbami. Tudi izkušnja mladega košarkarja Marka (več o njej tukaj) ki se je uspešno vrnil na igrišče po težki poškodbi, potrjuje, kako pomembna je objektivna ocena za povrnitev tako fizične kot mentalne pripravljenosti. Rezultati testiranj niso zgolj številke – so smerokaz, ki športnikom daje jasen odgovor na vprašanje: "Sem pripravljen na polno?"

Tako bo vaše pooperativno okrevanje še učinkovitejše: Posvetite se razumevanju vsakega sklopa vaj. Ko vemo, zakaj nekaj delamo, lažje ohranjamo motivacijo in dosegamo cilje. Pri vsaki vaji se posvetujte s terapevtom, da preverite, na kaj morate biti pozorni za pravilno izvedbo. Del vsakega fizioterapevtskega obiska naj bo tudi načrt vaj, ki jih boste izvajali doma. Kadar je mogoče, izberite izokinetične ali druge meritve, s katerimi lahko objektivno ocenite funkcijo gibal in spremljate svoj napredek. Ti podatki so neprecenljivi za uspešno načrtovanje rehabilitacije. Upoštevajte terapevtova navodila in ne prehitevajte predvidenih rehabilitacijskih protokolov. Nepremišljeno stopnjevanje ali dokazovanje lahko hitro pripelje do nove poškodbe in podaljša okrevanje. Ohranjajte pozitivno miselnost, spremljajte svoje napredke in se veselite vsakega majhnega dosežka. Optimističen pristop in pozitivna naravnanost lahko bistveno pospešita in olajšata okrevanje. ARTROS  ŠIRI SVOJE ZNANJE - ZA ŠE BOLJ UČINKOVITO VRAČANJE VESELJA DO GIBANJA Medicinski center Artros pod svojo streho združuje vrhunske strokovnjake iz različnih medicinskih področij: ortopedske kirurge, fiziatre, radiologe, nevrologe, revmatologe in fizioterapevte. Ta multidisciplinarni pristop omogoča hitro, celovito in poglobljeno obravnavo pacientov, ki se nanje pogosto obračajo; med njimi so tako rekreativni kot tudi profesionalni športniki. Zahvaljujoč takšnemu načinu dela imajo sodelavci medicinskega centra Artros bogate izkušnje s celostno ambulantno, kirurško in rehabilitacijsko obravnavo športnih poškodb. Ker je širjenje znanja ena izmed ključnih vrednot tega medicinskega centra, je Artros v soboto, 12. oktobra, organiziral seminar za fizioterapevte in kineziologe na temo pooperativna rehabiltiacija športnih poškodb. Dogodek, ki je privabil veliko število udeležencev, je postregel s predavanji strokovnjakov iz Artrosa in vabljenih predavateljev s fakultet ter drugih zdravstvenih ustanov, s katerimi Artros tesno sodeluje. Predavanja in razprave so zajeli zdravljenje glavnih sklepov z vidika specialistov ortopedije in fizioterapevtov, v razpravo pa so bili vključeni tudi strokovnjaki drugih specialnosti. Številna vprašanja iz občinstva so osvetilila glavne dileme, s katerimi se fizioterapevti in kineziologi srečujejo v praksi  FOKUS NA VELIKIH SKLEPIH TELESA  Seminar je pokril celostno zdravljenje velikih sklepov z vidika specialistov ortopedije in fizioterapije, v pogovore pa so se vključili tudi strokovnjaki drugih medicinskih področij. Številna vprašanja udeležencev so razkrila ključne izzive, s katerimi se fizioterapevti in kineziologi srečujejo pri svojem delu.  SKUPAJ VRAČAMO VESELJE DO GIBANJA  Srečanje je ponovno poudarilo, kako pomembno je gibanje za ljudi, ki si po poškodi želijo vrnitve aktivno življenje. V Artrosu ves čas sledimo najnovejšim smernicam in raziskavam na področju ortopedske rehabilitacije. Z veseljem delimo svoje znanje z drugimi strokovnjaki, saj skupaj pomagamo ljudem, da ponovno odkrijejo veselje do gibanja.

Ultrazvočna preiskava, kamor je bil Jaka napoten po obisku osebnega zdravnika, je pokazala, da gre za kalcifični tendinitis oz. “kalcinacijo,” ki se pojavi ob nalaganju kristalov kalcija v slabo prekrvavljene dele tetive. VZROKI ŠE VEDNO PRECEJŠNJA NEZNANKA Dejavniki za nastanek kalcinacij v ramenu, najpogosteje v kitah rotatorne manšete sicer ostajajo precejšnja neznanka, vemo pa, da ta pojav ni povezan s prehrano oziroma z uživanjem živil, bogatih s kalcijem.  Nedvomno k nastanku prispevajo procesi staranja, ki se v kitah rotatorne manšete pričnejo že okoli 35. leta starosti. Zaznamuje jih postopno slabšanje prekrvavitve kite, zmanjševanje števila celic v kiti in upadanje presnovne aktivnosti celic. Kalcifični tendinitis sicer ni nevarno stanje, je pa lahko zelo neprijeten zaradi spremljajočih bolečin in slabše gibljivosti sklepa.   BOLEČINA V FAZI RAZGRADNJE KALCIJA Kalcinacija se sicer začne tako, da se nekatere kitne celice preobrazijo in pričnejo namesto kolagenih vlaken tvoriti in izločati s kalcijem bogato snov, ki se nakopiči v medceličnem prostoru.  V tej fazi bolečin običajno ni; te se pojavijo v naslednjem koraku, ko skuša telo izločiti nakopičen kalcij,  kar privede do boleče vnetne reakcije v širšem sklepnem prostoru rame. Zanimivo je, da so pri mnogih ljudeh prisotne tudi dokaj velike kalcinacije, vendar se jih ti sploh ne zavedajo, saj so povsem asimptomatske (neboleče). Nasprotno pa lahko drugim že majhna kalcinacija povzroči hudo bolečino in močno omejeno gibljivost sklepa. "Na neki točki je bila gibljivost roke tako zmanjšana, da nisem bil sposoben normalno zavrteti volana, torej sem bil nesposoben za vožnjo," se spominja Jaka, "najhuje pa je bilo, da mi je ponoči neznosna bolečina preprečevala spanec." SIMPTOMI V VALOVIH "Bolečine se sicer običajno pojavljajo v valovih; tako lahko rama močno boli 2 tedna, nato se umiri in se več mesecev ne zgodi nič, potem pa je bolečina spet tu. Takšna obdobja oscilacij lahko trajajo tudi do 5 let," razlaga mag. Martin Mikek, dr. med., spec. ortopedije, ki se v medicinskem centru Artros ukvarja predvsem z zdravljenjem rame in ramenskega obroča. “V tem obdobju se kalcinacija običajno razgradi." KONZERVATIVNO ZDRAVLJENJE, BREZ OPERACIJE Na srečo lahko večino simptomatskih kalcinacij ramena pozdravimo konzervativno, brez operacije. Kot najučinkovitejši način se je izkazala terapija z globinskimi udarnimi valovi (ESWT), kombinirana z običajnimi oblikami fizikalne terapije, kot so: kinezioterapija obsevanje z visoko-intenzitetnim laserjem obsevanje z radiofrekvenčnimi valovi visokofrekvenčna elektroterapija   “Morda zveni nekoliko kontraintuitivno, vendar mirovanje povzroči poslabšanje stanja,” opozarja dipl. fizioterapevt Martin Zore iz fizioterapevtskega centra Artros Reha. “Zato je v terapijo nujno vključiti tudi ustrezne gibalne vaje prizadetega dela.” Raziskave kažejo, da takšna terapija uspešno odpravi bolečine zaradi kalcinacije v ramenu pri do 80% pacientov. Manj uspešno je to zdravljenje pri kalcinacijah, ki so večje od 2 cm.  Ta način zdravljenja se je izkazal za uspešno izbiro tudi pri Jaki – po osmih obiskih fizioterapevta je bila njegova roka spet normalno gibljiva, bolečine pa minimalne. “Že po prvi fizioterapiji je bilo olajšanje občutno,” se spominja Jaka, “nato pa sem se kmalu vrnil k običajnim aktivnostim. Če tega ne doživiš na lastni koži, si težko predstavljaš, kako ti takšna bolečina zmanjša kvaliteto življenja.” ARTROSKOPSKA ODSTRANITEV KALCINACIJE Kadar s fizikalno terapijo in globinskimi udarnimi valovi nismo uspešni in se napadi bolečin ponavljajo, svetujemo artroskopsko odstranitev kalcinacije. Gre za minimalno invazivni operativni poseg, kjer skozi nekaj drobnih rezov s kamero in inštrumenti iz prizadete kite odstranimo kalcinacijo. Prednost takšnega zdravljenja je, da zelo učinkovito odpravi težave, zahteva pa nekoliko daljše okrevanje in je kot vsak operativni poseg povezano z nekaterimi tveganji za zaplete.  Alternativa operaciji je lahko pri rezistentnih kalcinacijah tudi zdravljenje z igelno aspiracijo pod kontrolo ultrazvoka. Problem te metode je, da so rezultati zelo nepredvidljivi. Uspešno z njo težave odpravimo le pri približno polovici pacientov. Vzrok za to je, da se konzistenca kalcinacij med posamezniki razlikuje. Pri nekaterih so tekoče oziroma kot gosta pasta, pri drugih pa razmeroma trde, podobne kredi. Žal ni načina s katerim bi lahko opredelili konsistenco kalcinacije in predvideli ali bo takšna aspiracija uspešna.  Kadar kalcinacija povzroča le blage bolečine, ki v nekaj dneh minejo in se takšni napadi pojavljajo redko, je lahko povsem smoteno tudi samo zdravljenje s počitkom, antirevmatikom in kinezioterapijo ter protibolečinskimi obsevanji. V takšnih primerih je včasih lažje počakati in upati, da se bo kalcinacija spontano razgradila.

Da bi se temu izognili, je ključnega pomena dobra telesna priprava za vse člane družine – tako za najmlajše kot za odrasle. V nadaljevanju bom predstavila, kakšne vaje so priporočljive za otroke do 10 let, starejše otroke in odrasle ter kako se pripraviti pred odhodom na smučišče. Smučanje zahteva specifične gibalne sposobnosti, kot so moč, ravnotežje, vzdržljivost in koordinacija. Spodaj so predstavljene primerne vaje za različne starostne skupine, ki upoštevajo razvojne značilnosti pri posamezni starosti. Telesna priprava za otroke do 10 let Najmlajši smučarji potrebujejo predvsem razvoj motoričnih sposobnosti, zato je vadba osredotočena na igrive vaje, ki spodbujajo koordinacijo, ravnotežje in gibljivost. PRIPOROČENE VAJE ZA OTROKE DO 10 LET:  Skakanje po eni nogi izboljšuje ravnotežje in krepi mišice nog. Hoja po črti izboljšuje ravnotežje in koncentracijo. Otrokom bodo zanimivi tudi prehodi skozi ovire - postavimo stožce ali kolebnice, ki jih otroci prečkajo s stranskimi koraki, dvignjenimi koleni ali preskoki, hoja po vseh štirih (medvedja hoja) ter igre z žogo (metanje in lovljenje žoge) za izboljšanje koordinacije oči in rok. Različne igre na prostem, kot so lovljenje, plezanje, vožnja s kolesom ali skirojem, spodbujajo splošno telesno pripravljenost. Nasvet: Vadba naj bo kratka in zabavna, saj otroci lažje sodelujejo pri igri kot pri strukturiranih vajah. Telesna priprava za starejše otroke (10–16 let) Starejši otroci so že bolj fizično razviti in sposobni izvajanja kompleksnejših vaj. Pomembno je, da vključimo vaje, ki izboljšujejo vzdržljivost, moč in stabilnost. PRIPOROČENE VAJE ZA STAREJŠE OTROKE:  Skoki na klop ali stopnico krepijo mišice nog in izboljšujejo eksplozivnost. Vaje z elastiko in sklece izboljšujejo moč zgornjega dela telesa. Dobrodošle so tudi vaje s hitro spremembo smeri (npr. gibanje med stožci), ki izboljšujejo ravnotežje, okretnost in koordinacijo. Izpadni koraki krepijo stegenske mišice in izboljšujejo stabilnost. Plank (deska) je odlična vaja za krepitev trebušnih mišic, ki so pomembne za stabilnost telesa. Sklece izboljšujejo moč zgornjega dela telesa. Tek ali kolesarjenje povečujeta vzdržljivost, z razteznimi vajami pa bodo tudi otroci izboljšali svojo gibljivost. Nasvet: Priporočljivo je vključiti vaje s hitrimi reakcijami, saj smučanje zahteva hitro prilagajanje terenu. Odrasli – okrepimo mišice nog, trupa in vzdržljivosti  Odrasli imamo pogosto sedeč način življenja, zato je pomembno, da se pred smučarskimi počitnicami osredotočimo na krepitve mišic nog, trupa in izboljšanje vzdržljivosti. PRIPOROČENE VAJE ZA ODRASLE: Počepi in izpadni koraki pomagajo pri moči in stabilnosti nog. Plank in vaje za jedro, kot so trebušnjaki in dvigi nog, izboljšujejo ravnotežje in preprečujejo poškodbe hrbtenice. Vaje za stabilizacijo, kot je enonožno stojišče in deska na nestabilni podlagi, izboljšujejo koordinacijo. Kardiovaskularne vaje, kot so tek, hoja v hrib, kolesarjenje in veslanje, povečujejo vzdržljivost, raztezne vaje in joga pa izboljšujejo gibljivost ter preprečujejo poškodbe. Nasvet: Odrasli naj se osredotočijo na preventivne vaje in dobro mišično pripravljenost, saj so pri njih poškodbe pogostejše kot pri mlajših. Priprava pred odhodom na smučišče Ne glede na starost je pomembno, da se pred začetkom smučanja dobro ogrejemo. To vključuje lahkotno razgibavanje in raztezanje, da pripravimo mišice na napor. Pred smučanjem je priporočljivo izvajati lahkoten tek ali poskoke na mestu za tri do pet minut, kar pomaga pri dvigu telesne temperature. Kroženje z rokami in boki sprosti sklepe, medtem ko počepi in izpadni koraki aktivirajo mišice nog. Prav tako je koristno raztezanje zadnjih stegenskih mišic, meč in hrbta, da zmanjšamo možnost poškodb in izboljšamo gibljivost. Pomen počitka in regeneracije Poleg telesne priprave je ključnega pomena tudi počitek. Po napornem dnevu na smučišču je pomembno, da si telo opomore. To vključuje zadosten spanec, saj odrasli potrebujejo sedem do devet ur spanja, otroci pa še več. Pomembno je tudi, da pijemo dovolj tekočine, saj hidracija pomaga pri regeneraciji mišic. Po smučanju je koristno izvajati raztezne vaje, ki zmanjšujejo možnost zakrčenih mišic in preprečujejo bolečine naslednji dan. Lahkotna hoja ali plavanje lahko prav tako pripomoreta k sprostitvi mišic.

Ob vsakem izpahu se v različnem obsegu lahko poškodujejo hrustančne in kostne površine sklepa, labrum (meniskusu podobna struktura, ki poglablja sklepno površino lopatice) in kite rotatorne manšete. Vedno se ob izpahu tudi plastično deformira in raztegne sklepna ovojnica z vezmi. Ponavljajoči se izpahi ramenskega sklepa postopno okvarjajo ramenski sklep in večajo tveganje za kasnejši pojav obrabe hrustanca.   Zdravljenje nestabilnosti ramena je v prvi vrsti usmerjeno v preprečitev ponavljanja izpahov. Edini učinkoviti način za to je operacija. Pri tem se moramo vedno odločiti, kdaj predlagati operacijo in katero vrsto operativnega posega izvesti. Sam pri tem odločanju glede načina zdravljenja upoštevam naslednjih pet dejavnikov, ki vplivajo na verjetnost ponavljanja izpahov:  1. Starost ob prvem izpahu – to je dejavnik, ki najbolj vpliva na verjetnost za ponavljanje izpahov. Najbolj rizična skupina so najstniki. Kadar se prvi izpah zgodi v tem starostnem obdobju, se izpahi praviloma tudi ponavljajo. Pri prvem izpahu po 30. letu starosti je verjetnost ponavljanja izpahov bistveno manjša. 2. Število predhodnih izpahov – na splošno velja, da se z naraščajočim številom izpahov veča stopnja nestabilnosti ramena, povečujejo se tudi okvare sklepnih površin. Operativna stabilizacija zahteva obsežnejšo popravo sklepa.   3. Prisotnost kostnih okvar glenoida in humerusa – poleg starosti ob prvem izpahu so kostne okvare sklepnih površin najpomembnejši dejavnik, ki določa tveganje za ponovitev izpahov. Te spremembe obenem tudi neposredno vplivajo na uspešnost operativnega zdravljenja. Iz tega razloga kostne okvare sklepa ključno vplivajo na izbiro operativne metode za stabilizacijo ramenskega sklepa. V osnovi obstajata dve vrsti posegov za stabilizacijo ramena. Prva skupina so posegi na mehkih tkivih, s katerimi popravimo sklepno ovojnico in labrum. Najbolj poznana med temi je operacija po Bankartu. Artroskopska različica te operacije je najpogostejši način zdravljenja nestabilnosti rame brez kostnih okvar sklepa. V drugo skupino sodijo posegi pri katerih popravimo tudi kostno površino sklepa. Najbolj razširjena med temi posegi je operacija po Latarjetu, ki jo v Artrosu prav tako izvajamo v artroskopski minimalno invazivni različici.   4. Hiperlaksnost – prekomerna ohlapnost vezivnih tkiv zelo povečuje tveganje za izpahe ramena. Prisotnost le te vpliva tudi na možnost ponovitve izpahov po operativni stabilizaciji. Ocena hiperlaksnosti iz tega razloga pomembno vpliva tudi na izbiro vrste operacije.   5. Aktivnost posameznika – nevarnost za ponovitev izpahov rame po operativni stabilizaciji zvečujejo vsi kontaktni in adrenalinski športi. Pri zelo aktivnih posameznikih, sploh v primeru profesionalnih športnikov, ta podatek vedno upoštevam pri svetovanju glede vrste operacije za stabilizacijo ramena.   S skrbno oceno opisanih dejavnikov, ki vplivajo na nestabilnost ramena in ponavljanje izpahov ter s premišljeno izbiro operativne metode, je možno v veliki večini primerov povrniti normalno funkcijo ramenskega sklepa.   To omogoča vrnitev k prvotnim aktivnostim brez omejitev. Ob dovolj zgodnjem zdravljenju to tudi dolgoročno zagotovi ohranitev zdravega ramenskega sklepa.

Bicepsova tetiva poteka skozi ramenski sklep in se pripenja na zgornji del sklepne površine lopatice. Je izjemno dovzetna za draženje in vnetje, tako pri hitrih preobremenitvah kot pri ponavljajočih se gibih z rokami nad glavo. V nadaljevanju bom pojasnil, zakaj prihaja do vnetja bicepsa. Z razumevanjem mehanizmov in vzrokov nastanka lahko marsikatero težavo, povezano z bicepsom, tudi preprečimo.  Slepič ramenskega sklepa Biceps, kar pomeni dvoglava mišica, nosi to ime, ker se njegova mišica navzgor cepi v dva dela. Tetiva dolge glave bicepsa, ki je podvržena vnetjem, prehaja skozi ramenski sklep in se prirašča na zgornji del sklepne površine lopatice. Predstavlja šibkejši in funkcionalno manj pomemben del pripenjališča mišice. Večina gibov v rami in komolcu ne zahteva njene funkcionalnosti. Paradoksalno pa njeno vnetje v praksi povzroča nemalo težav in bolečin. Zaradi njene podvrženosti vnetjem in manjše funkcionalne pomembnosti jo pogosto primerjamo s slepičem in jo imenujemo "slepič ramenskega sklepa."  Zakaj pride do vnetja? Vzrokov za razvoj vnetja bicepsove tetive je več. Najbolj očiten je prekomerna obremenitev. Gre lahko za enkratno hitro preobremenitev, kot je sunkovit poteg za roko, dvig ali zadržanje težjega bremena. Primeri iz vsakodnevnega življenja so: zadržanje padajočega predmeta, zdrs in zadržanje celotne teže telesa z roko, hiter poteg psa na povodcu, poteg za roko pri igri z otroki.  Podobne težave lahko povzročijo tudi ponavljajoče se preobremenitve, na primer pri dvigovanju uteži, različnih športih s hitrimi zamahi ter pri fizičnem delu, ki vključuje ponavljajoče se gibe, zlasti v položaju elevacije ramena.  Vnetje tetive bicepsa lahko nastane tudi zaradi neravnovesja med različnimi mišičnimi skupinami. To je še posebej pogosto pri športnikih, ki ob treningu ne namenijo dovolj časa preventivnim vajam za vzdrževanje pravilnih gibalnih vzorcev ramenskega sklepa in enakomerne moči vseh mišičnih skupin. Prav tako lahko k vnetju bicepsa pripomorejo slaba tehnika izvajanja gibov pri športnih aktivnostih, pa tudi pomanjkanje počitka in regeneracije pri intenzivnih treningih.  S starostjo tetive postopno izgubljajo elastičnost in postajajo bolj dovzetne za mikro-poškodbe. Ko govorim o starostno pogojenih spremembah v tkivih gibal, imam v mislih vse, starejše od 40 let. To je starost, pri kateri tkiva gibal postanejo manj odporna na velike obremenitve, njihova sposobnost regeneracije pa upada. Če posamezniki v tem obdobju ohranjajo enako intenzivnost fizične aktivnosti kot prej, se tveganje za preobremenitvena vnetja znatno poveča, kar velja tudi za tetivo dolge glave bicepsa.  Vnetje tetive bicepsa se lahko pojavi tudi kot posledica vnetij in okvar pridruženih struktur. Na vnetje bicepsa vplivajo: okvare kit rotatorne manšete, kalcinacije v kitah rotatorne manšete, vnetje sklepne ovojnice pri sindromu zmrznjene rame. Vnetja bicepsa se pojavljajo v vseh starostnih obdobjih. Pri mlajših so pogosteje posledica preobremenitev, po 40. letu pa na njihov razvoj vplivajo tudi degenerativne spremembe.  Preventiva in pozornost lastnemu telesu  S preventivno vadbo, dobrim načrtovanjem treningov in optimizacijo gibalnih vzorcev ramenskega sklepa je možno te težave preprečiti ali jih odpraviti v zelo zgodnji fazi. V naslednjem prispevku bom pojasnil, kako prepoznati vnetje bicepsa.

Letošnji kongres o kirurgiji kolena v francoskem Val d’Isèru je bil že deseti po vrsti. Kombinacija vrhunskih predavateljev in zanimivih tem na idilični lokaciji je pritegnila udeležence s celega sveta, zato je bila izmenjava mnenj in izkušenj res pestra in produktivna.  S celostno obravnavo do trajnejših rezultatov  Glavne teme letošnje konference so bile stabilnost kolenskega sklepa, ohranitvene operacije meniskov in obkolenske osteotomije. Velik poudarek je bil na celostni obravnavi poškodbe kolenskega sklepa oziroma na osredotočenosti na vse kolenske strukture, ki zagotavljajo stabilnost sklepa. Medtem, ko sta bili v zadnjih desetletjih v ospredju predvsem sprednja in zadnja križna vez, se sedaj precej pozornosti posveča tudi izvensklepnim vezem. Zelo pomembno je namreč, da pri operativnem zdravljenju poškodbe kolena ustrezno oskrbimo tudi oba meniskusa, in sicer s šivanjem, stabilizacijo in centralizacijo.    Pri vsaki ligamentarni poškodbi vezi je nujno ustrezno preučiti tudi biomehaniko oz. os celotne spodnje okončine. Zakaj? Če gre za odklon osi sklepa (varus, valgus) ali prekomeren naklon sklepa (npr. ‘’posterior tibial slope’’), je velika verjetnost, da se bo - kljub perfektno izvedeni primarni operaciji - poškodba vezi kmalu ponovila.     Takšna obravnava omogoča, da v planiranje operativnega posega že vključimo možnost sočasne izvedbe osteotomije, ki popravi ugotovljeno nepravilnost in močno zmanjša odstotek verjetnosti ponovitve poškodbe. Osteotomija je kirurški poseg, pri katerem preoblikujemo kost okoli kolenskega sklepa tako, da se del sil prenese na zdravo površino kolena. S tem, ko je obremenitev na sklep razporejena bolj enakomerno, se zmanjša pritisk na poškodovani del sklepa, kar lahko privede do ustavitve obtabe hrustanca ali celo reparacije.  Tehnike osteotomije so že uveljavljene in dobro znane, tudi materiali ostajajo bolj ali manj enaki. Predvsem je pomembno, da se tehniko uporabi ob pravem času na pravem mestu.  Varna vrnitev v šport   V sklop preventive pred poškodbami, ki je seveda osnova vsakega varnega športnega udestvovanja, sodi tudi varno vračanje v športne aktivnosti po poškodbi in operaciji. Na kongresu je bil predstavljen učinkovit sistem preverjanja športnika, ki pokaže, ali je že sposoben za intenzivnejše obremenitve, treninge in tekme.    Ko se s polno glavo informacij o poškodbah kolen podaš na smuči, te - tudi kot izkušenega ortopedskega kirurga - previdnostni alarm v glavi opozori na obvezno ogrevanje in na smučanje po svojih zmožnostih. Kljub izjemnemu napredku ortopedskih posegov v zadnjih letih je najboljša operacija taka, ki je ne potrebuješ. Zato je preventiva še vedno najboljše zdravilo.

Izjemno pomembna struktura za stabilnost kolena  Sprednja križna vez je struktura v kolenu, sestavljena iz dveh diagonalno prekrižanih ligamentov , po čemer je tudi dobila ime. Zelo pomembna je za stabilnost kolena, predvsem v smeri naprej – nazaj, saj preprečuje pretirane gibe predvsem v smeri naprej, v določeni meri pa tudi rotacijske gibe v kolenu.  Če je križna vez poškodovana oz. strgana, je koleno nestabilno. Strukture v kolenskem sklepu so posledično preobremenjene – tako oba meniskusa kot tudi hrustančne površine na stegnenici pa tudi golenici. Poleg tega so obremenjene še ostale strukture oz. predvsem vezi – kolateralne in tudi zadnja križna vez.   Kaj se zgodi, če poškodbe ne saniramo?   Če se poškodbe sprednje križne vezi ne sanira, lahko to dolgoročno pripelje do hujših posledic obrabe, predvsem meniskusov. Če pa pride do nekega dodatnega akutnega dogodka v smislu ponovne poškodbe, pa se lahko stanje še poslabša: odkrušijo se hrustančne površine, dodatno se poškodujejo ostale vezi, oba meniska.  Artroskopska rekonstrukcija sprednje križne vezi  Pri aktivni populaciji, predvsem pri profesionalnih in rekreativnih športnikih, je edina rešitev poškodovane sprednje križne vezi operativno zdravljenje - artroskopska rekonstrukcija.  Pri artroskopski operaciji se v kolenski sklep vpelje kamera, s pomočjo katere kirurg podrobno pregleda in pozdravi/popravi poškodbe, ki so tam prisotne. Predvidoma pri artroskopskem posegu potrebujemo dve vstopni mesti oz. dve luknjici – skozi eno luknjico vstavimo kamero, skozi preostalo ali preostale pa inštrumente, s katerimi se izvaja sam poseg.  Novo križno vez ustvarimo s pomočjo presadka (ali grafta). Možnosti odvzema grafta je več, tri najbolj pogoste pa so naslednje:   1. Iz notranje strani kolena – grafti hamstringov;  2. iz ligamenta, ki se narašča ob štiriglavi mišici na pogačico - graft kvadricepsa;  3. iz patelarnega ligamenta.   Na ta način lahko ustvarimo novo, čvrsto sprednjo križno vez, sta pa po operaciji ključna disciplinirana rehabilitacija in potrpežljivost, da se kitni presadek ustrezno vraste oz. učvrsti v kost.   Bolj podrobne informacije o rekonstrukciji sprednje križne vezi in o rehabilitaciji so na voljo tukaj.

Najbolj natančno statistiko vodijo Švedi. Njihov register poškodb razkriva, da je nogomet glavni krivec za tovrstne poškodbe – leta 2023 je bil odgovoren za 48 % poškodb pri moških in 26 % pri ženskah. Smučanje je prav tako visoko na seznamu (12 % pri moških, 28 % pri ženskah), sledijo floorball (7 %) in rokomet (7 % pri ženskah ter 3 % pri moških). V Angliji je slika podobna – nogomet povzroči skoraj polovico poškodb ACL (48 %), smučanje in ragbi pa prispevata vsak po 12 %. Na Novi Zelandiji so podatki nekoliko drugačni – 17 % poškodb ACL pripada drugim športom, floorballu 15 % in ragbiju 14 %. Ker Slovenija nima uradnega registra poškodovanih križnih vezi, natančne statistike ni, a glede na priljubljenost športov in opažanj iz prakse domnevam, da so nogomet, smučanje in rokomet med glavnimi povzročitelji poškodb ACL. Ženske devetkrat bolj ogrožene kot moški Na verjetnost poškodbe ACL vplivajo številni dejavniki, ki jih lahko razdelimo na notranje (intrinzične) in zunanje (ekstrinzične). Med notranje dejavnike sodijo anatomske lastnosti (kot so naklon golenice, širina interkondilarne zareze in osna deformacija noge), nevromišični nadzor (stabilnost trupa, propriocepcija, moč mišic zadnje lože in glutealnih mišic), spol (ženske so kar devetkrat bolj ogrožene), starost (najstniki imajo danes kar 29-krat večjo možnost za operacijo ACL kot pred 20 leti) ter kognitivne sposobnosti, ki vplivajo na koordinacijo gibanja. Dodatno tveganje predstavlja predhodna poškodba ACL – če ste jo že utrpeli, imate kar 11-krat večjo možnost, da se ponovi, bodisi na isti ali na drugi nogi. Zunanji dejavniki so specifični za posamezen šport. V nogometu imajo velik vpliv vremenske razmere, vrsta obutve in podlaga (naravna ali umetna trava). Pri rokometu so poškodbe pogostejše na sintetičnih podlagah, v smučanju pa se tveganje poveča na neurejenih progah in pri uporabi krajših smuči z bolj izrazitim stranskim lokom. Preventiva: ključ do zdravih kolen in ohranjanja športne aktivnosti Preprečevanje poškodb ACL postaja vedno bolj pomembno. Razvoj preventivnih programov je v zadnjih letih močno napredoval, pri čemer so glavni poudarki na vajah za stabilnost, moč in nadzor gibanja. Redno izvajanje standardiziranih vaj pred treningom lahko zmanjša tveganje za poškodbo ACL z 9,8 % na vsega 2,8–4,7 % pri športnikih, ki so izpostavljeni visokemu tveganju. Nogometna skupnost je bila med prvimi, ki je uvedla sistematično preventivo. FIFA je razvila program FIFA 11+, ki ga priporočajo vsem klubom in zvezam po svetu. Tudi Evropsko artroskopsko združenje (ESSKA) je oblikovalo svoj program, osredotočen predvsem na športno aktivne otroke. Povratek k športu – kako in kdaj? Vrnitev k športu po operaciji ACL je kompleksen proces, ki zahteva potrpljenje, doslednost in strokovno vodeno rehabilitacijo. Čeprav se večina športnikov po operaciji vrne k aktivnostim, mnogi ne dosežejo več enakega nivoja kot pred poškodbo. Raziskave kažejo, da se od 33 % do 95 % operirancev vrne v šport, vendar kar 36 % tekmuje na nižjem nivoju kot pred poškodbo, 13 % pa jih svojo kariero po poškodbi hitro zaključi. Ključni izziv pri okrevanju je dolgotrajno vraščanje presadka križne vezi in izguba mišične mase zaradi mirovanja. Prav zato je nujno, da je rehabilitacija natančno načrtovana in individualno prilagojena. Ortopedi pacientom priporočamo, d s polnimi športnimi aktivnostmi ne pričnejo prej kot 9 do 12 mesecev po operaciji. Zelo priporočam, da pacient pred polno vrnitvijo v šport opravi tudi fizioterapevtsko oceno in izokinetično testiranje, saj s tem bistveno zmanjšamo tveganje za ponovitev poškodbe. Pogosto opažam, da se po devetih mesecih od operacije pacienti že počutijo dovolj samozavestne za vrnitev v šport, vendar testi razkrijejo prisotne mišične asimetrije in oslabelost na operirani nogi. Varna in uspešna vrnitev v šport je mogoča le z dobro načrtovanim rehabilitacijskim programom, ki vključuje ciljno usmerjene vaje in natančno spremljanje napredka.

Najbolj obremenjena so kolena  Pri smučarjih so najbolj izpostavljene spodnje okončine; pri otrocih so najpogostejši zlomi golenice, pri odraslih pa prednjačijo poškodbe kolena, kot so poškodbe sprednje križne vezi, notranje kolateralne vezi in meniskusa. Kot zanimivost:  danes prevladujoča “carving” oz. v slovenščini “zarezna tehnika” je sicer prinesla boljše vodenje smuči in s tem več užitka pri smučanju, hkrati pa tudi več poškodb kolenskih vezi. Pri tej tehniki se namreč povečajo torzijske sile v kolenu, ki lahko ob neprimerni mišični pripravi in zdrsu na neravnem terenu povzročijo poškodbo kolena tudi brez padca. V zadnjih desetih letih so proizvajalci nekoliko prilagodili geometrijo smuči in povečali radij, ki ga smučka opravi med zavojem. S tem so se sile na koleno nekoliko zmanjšale in se je posledično število poškodb stabiliziralo. Dobra priprava – najboljša preventiva Ustrezna kondicijska priprava, vaje za krepitev še posebej obremenjenih mišičnih skupin ter zmernost pri obremenitvah (prilagoditev intenzivnosti in težavnosti smučanja svojim zmožnostim) so dejavniki, ki bodo pomagali preprečiti neljube poškodbe: Priprava pred sezono: Že nekaj mesecev pred začetkom smučanja je priporočljivo poskrbeti za telesno kondicijo. Večina poškodb se zgodi proti koncu dneva, ko so mišice že utrujene. Z aerobnimi vadbami, kot so kolesarjenje, tek ali plavanje, izboljšamo vzdržljivost mišic in preprečimo njihovo prehitro utrujenost. Krepitev mišic: V zadnjih tednih pred začetkom smučanja je pomembno izvajati vaje za krepitev moči in vzdržljivosti mišic trupa, stegen in kolen. Posebej pomembno je okrepiti sprednje stegenske mišice ter zadnje stegenske mišice. Prav tako je koristno redno izvajati vaje za izboljšanje ravnotežja in stabilnosti kolena. Ustrezna oprema: Pomembno je, da preverimo pravilne nastavitve smučarskih vezi, ki morajo ob padcu pravočasno odpeti smučko in s tem zmanjšati možnost poškodb. Ogrevanje pred smučanjem: Preden se podamo na smučišče, je priporočljivo nekaj minut nameniti ogrevanju in razgibavanju, da pripravimo mišice na obremenitve. Smučarji si najbolj pogosto poškodujejo sprednjo križno vez V primeru poškodbe sprednje križne vezi je pogosto potrebna operacija, saj nestabilnost kolena otežuje vsakodnevne aktivnosti in športno udejstvovanje. Nekateri rekreativni smučarji sicer lahko smučajo tudi brez križne vezi, če imajo dovolj močne mišice in uporabljajo kolensko opornico, vendar je to odvisno od posameznika. Koliko časa traja okrevanje? Rehabilitacija po operaciji je dolgotrajna, saj je treba znova pridobiti mišično moč, vzdržljivost in stabilnost kolena. Preden se pacient lahko vrne na smučišče ali druge športne aktivnosti, običajno mine od 9 do 12 mesecev.

Opažam, da slikanje z magnetno resonanco postaja prvi korak pri pojavu praktično vsake bolečine v ramenskem sklepu. V razpravo o ekonomiki in klinični smotrnosti takšnega pristopa se ne bom spuščal. Problem, s katerim so soočeni pacienti, je interpretacija izvida. Radiologu brez kliničnega opisa problema in diagnostičnega vprašanja ne preostane drugega, kot da opiše vse spremembe na slikah. A to zdaleč ne pomeni, da so vse spremembe tudi klinično pomembne. Še manj, da so izvor težav. Velike razlike med posamezniki in vloga starostnih sprememb Za ramenski sklep so značilne mnoge variacije anatomskih struktur. To enostavno povedano pomeni, da se anatomija posameznih delov sklepa med ljudmi precej razlikuje. V nekaterih primerih je težko razlikovati med poškodbenimi ali bolezenskimi spremembami in normalnimi anatomskimi različicami struktur. Dodatni diagnostični izziv predstavljajo degenerativne spremembe, torej starostno pogojene spremembe, ki nastajajo v tkivih in jih spreminjajo. Tem spremembam so tkiva ramenskega sklepa, kot so kite rotatorne manšete in tudi labrum, še posebej podvržene.   Kaj sploh je SLAP lezija? SLAP lezija pomeni poškodbo narastišča labruma v njegovem zgornjem delu, na mestu kjer iz labruma izrašča kita dolge glave bicepsa. Biceps je nadlaktna mišica na sprednji strani nadlakti, ki se proti ramenskemu delu razcepi v dva dela. Nežnejši del mišice se s kito, ki poteka skozi ramenski sklep, pripenja prav na zgornji del labruma. Preprosto povedano je SLAP lezija okvara, pri kateri se del labruma z narastiščem kite dolge glave bicepsa natrga ali deloma odtrga z roba sklepne površine lopatice . Do takšne poškodbe lahko pride pri sunkovitih, ponavljajočih se zamahih.  Kdaj je SLAP lezija dejansko izvor težav?  SLAP lezija se kot poškodba pojavlja pri mladih, aktivnih športnikih. Povezana je s športi kot so tenis, rokomet ali odbojka. Drugi način za nastanek takšne poškodbe je sunkovit padec na iztegnjeno roko. Pri aktivnih športnikih, ki se ukvarjajo s športom povezanim s kroničnim preobremenjevanjem ramenskega sklepa ali so utrpeli enkratno poškodbo z opisanim mehanizmom je tudi najverjetneje, da je ugotovitev SLAP lezije dejanski izvor težav z ramenom.Pri vseh ostalih, torej pri veliki večini pacientov z opisi SLAP lezije v izvidu magnetne resonance, gre ali za degenerativno pogojene spremembe labruma, ali za anatomske različice, ki niso klinično pomembne in praviloma niso izvor težav.  Celostna ocena stanja je nujna za pravo zdravljenje Opis SLAP lezije v izvidu magnetne resonance torej v večini primerov ni klinično pomemben in največkrat ne predstavlja izvora težav. Še redkeje ta diagnoza pomeni, da bo potrebna operacija. Na poti do rešitve težav z ramenskim sklepom lahko pomaga le pregled pri zdravniku specialistu, ki bo na podlagi opisa težav ter ugotovitev pregleda znal smiselno interpretirati ugotovitve magnetne resonance in svetovati najučinkovitejši način zdravljenja.

Pogost in večinoma nenevaren pojav, a vseeno previdno Pokanje in preskoki v rami so razmeroma pogost pojav. Na srečo gre večinoma za povsem nenevarne težave prehodne narave, ki spontano minejo. V mnogih primerih si lahko pri motečih preskokih pomagamo sami, je pa pomembno vedeti, kdaj poiskati zdravniško pomoč. Preskoki v rami so lahko namreč tudi znak resnega obolenja, ki zahteva zdravljenje. Pojasnjujemo, kako ločiti resne težave s pokanjem in kdaj je potreben pregled pri zdravniku.  Preskoki in pokanje v ramenskem sklepu običajno nastajajo zaradi drsenja kit preko kostne površine. Redkeje so ti pojavi posledica nepravilnega drsenja med sklepnima površinama lopatice in nadlaktnice. Lahko pa nastanejo tudi zaradi nepravilnega drsenja med sklepnima površinama ključnice in lopatice. Pri določenih kostnih oblikah sklepa so ti simptomi bolj pogosti, enako velja za prekomerno elastičnost sklepne ovojnice in vezi ramenskega sklepa.   Kadar se pokanje pojavlja le občasno in ni povezano z bolečinami v sklepu, mu ni potrebno namenjati posebne pozornosti. To je na srečo najpogostejša oblika pojavljanja teh simptomov. Pri pokanju ali neprijetnih preskokih, ki se pojavljajo redno pri določeni aktivnosti ali gibu in so običajno tudi moteči, je smiselno ukrepati. Največkrat si pri takšnih težavah lahko pomagamo sami, saj so po navadi posledica nepravilnih vzorcev gibanja ramenskega sklepa. Do tega običajno prihaja zaradi kombinacije mišičnega neravnovesja ter prekomerne ohlapnosti sklepne ovojnice ramena. Bolj so takšnim oblikam pokanja in preskokov podvrženi mladostniki in mladi odrasli, še posebej tisti športno aktivni. Vaje za krepitev hrbtnih mišic  Prvi ukrep pri takšnih težavah naj bo vsakodnevno izvajanje terapevtskih vaj za krepitev ramenskih mišic. Največkrat je potrebno okrepiti hrbtne mišice, ki kontrolirajo položaj lopatice in vzorec gibanja lopatice med izvajanjem gibov elevacije v ramenu. Primerne programe vaj lahko najdete na spletu, a boljše je za to poiskati pomoč izkušenega fizioterapevta ali kineziologa. Ta bo lahko na podlagi ocene vzorcev gibanja ramena in mišične moči sestavil prilagojen program terapevtskih vaj za popravo vseh funkcionalnih neskladnosti pri gibanju ramena. Dodatno lahko pri odpravi simptomov pokanja in preskokov v ramenu pomaga poudarjena skrb za dobro držo ter vadba namenjena za krepitev mišic trupa. Vse to je smiselno kombinirati tudi z razteznimi vajami za ramenski sklep ter dobrim ogrevanjem pred vsako športno aktivnostjo.  Kaj pa, ko boli? Pokanje in preskoki v ramenu, ki so povezani z bolečinami ali celo pojavljanje bolečine v ramenu med mirovanjem in ponoči naj bo vedno razlog za skrb. V tem primeru je lahko izvor teh simptomov burzitis (vnetje sluzne vrečke na površini ramenskih kit), ali v slabšem primeru tudi natrganje ali celo pretrganje ramenskih kit. Pomembno pri tem je, da lahko takšna stanja v ramenskem sklepu po 50. letu starosti nastajajo tudi spontano, brez poškodb, samo zaradi starostno pogojene obrabe kit. Znak, ki prav tako nakazuje na resnejšo obolenje in se lahko pojavi ob pokanju ali preskokih ramena, je omejena gibljivost sklepa.  Vsak pojav preskokov in pokanja v ramenu, ki ga spremljata bolečina ali omejena gibljivost ramena naj bo torej opomin, da je nujen pregled pri zdravniku.  Melita je svoje pokanje ublažila z rednim izvajanjem vaj za hrbtnih mišic po napotkih kineziologov in fizioterapevtov iz Artros Reha centra. Za več vaj s tega področja nas spremljajte na naših Instagram in Facebook profilih.

Vloga rotatorne manšete pri normalnem delovanju rame Za razumevanje teh težav je pomembno vedeti, kakšno vlogo ima rotatorna manšeta. Njena naloga ni le zagotavljanje moči, temveč natančno in usklajeno vodenje sklepne površine nadlaktnice po plitvi in razmeroma majhni sklepni površini lopatice. Če ta mehanizem ne deluje pravilno, se ravnotežje v sklepu poruši. Gibanje postane neučinkovito, obremenitve se povečajo. To povzroča bolečino, velikost raztrganja pa sčasoma lahko napreduje. Artroskopska operacija rotatorne manšete kot standard zdravljenja Pri operativnem zdravljenju raztrganin rotatorne manšete se je v zadnjih desetletjih veliko spremenilo. Artroskopska operacija danes velja za standard zdravljenja. Poseg poteka skozi majhne kožne reze, s pomočjo kamere in posebnih inštrumentov, brez večjega odpiranja sklepa. Takšen pristop manj poškoduje tkiva, omogoča boljši pregled notranjosti sklepa in natančnejše delo. Kljub temu pa se je skozi leta precej spreminjal način, kako kito ponovno pritrdimo na kost. Težave s kovinskimi sidri pri operaciji rotatorne manšete Sprva so se za to uporabljala kovinska sidra. Ta so se izkazala za problematična, saj se lahko sčasoma premaknejo iz kosti v sklep in poškodujejo sklepne površine. Zmanjšujejo tudi prekrvavitev kosti in predela, kjer se kita pripenja, kar je za celjenje neugodno. Kovinski vsadki otežujejo kasnejšo diagnostiko, saj pri preiskavah, kot sta magnetna resonanca in računalniška tomografija, povzročajo artefakte, zaradi katerih je ocena stanja rame manj zanesljiva. Tudi razgradljiva sidra niso rešila problemov Zaradi teh težav so bila razvita razgradljiva sidra. Sprva so obetala boljšo rešitev, vendar se je v praksi pokazalo, da se material teh sider praviloma ne razgradi popolnoma. V kosti kasneje to sproža reakcije tkiva, kar vodi v raztapljanje kosti in nastanek cist. To slabi kost in slabša njeno prekrvavitev, s tem pa tudi pogoje za zaraščanje kite. Biologija celjenja kit je pomembnejša od materialov Sčasoma je postalo jasno, da z izboljševanjem sider in šivov samih po sebi ne moremo bistveno izboljšati uspešnosti zaraščanja kit. Na končni rezultat operacije odločilno vpliva okolje, v katerem poteka celjenje. Danes vemo, da sta za uspešno zaraščanje kite najpomembnejši ohranjena struktura kosti in dobra prekrvavitev kosti ter okoliških mehkih tkiv. Vsak poseg, ki kost dodatno obremeni ali okvari njeno prekrvavitev, zmanjša možnosti za trajno in kakovostno celjenje. Biološki pristop k zašitju rotatorne manšete Ta spoznanja so pomembno vplivala na pristop, ki ga danes uporabljamo v Artrosu pri operativnem zdravljenju raztrganin rotatorne manšete. V sodelovanju z uglednimi strokovnjaki iz tujine smo kot prvi v Sloveniji uvedli biološko metodo prišitja rotatorne manšete. Gre za minimalno invaziven artroskopski poseg, pri katerem kito pritrdimo s šivi, napeljanimi neposredno preko kosti, brez uporabe sider. Na ta način v največji možni meri ohranimo naravno strukturo kosti in njeno prekrvavitev ter se izognemo vstavljanju umetnih materialov v kost. S tem ustvarimo bistveno boljše pogoje za celjenje in hkrati zmanjšamo tveganje za ponovne raztrganine. Pomen ohranjanja burze in mehkih tkiv Pomembno vlogo pri celjenju ima tudi burza, tkivo, ki prekriva rotatorno manšeto. Dolgo je veljalo, da pri celjenju nima pomembne vloge, danes pa raziskave kažejo, da njena ohranitev pozitivno vpliva na zaraščanje kit. Zato poseg izvajam tako, da burzo in ostala mehka tkiva ohranim, kadar je to mogoče. Kito prišijem z najmanjšim potrebnim številom šivov in na način, ki zagotavlja velik in stabilen stik med kito in kostjo. Celjenje in rehabilitacija kot del uspešne operacije rotatorne manšete Uspešna operacija pa je le del celotnega zdravljenja. Enako pomembna je potrpežljivost v obdobju okrevanja in aktivno sodelovanje pacienta. Prvi cilj je vedno, da se kita varno in kakovostno zaraste. Šele nato sledi postopno, individualno prilagojeno razgibavanje. Ko se operacija in rehabilitacija smiselno dopolnjujeta, so rezultati praviloma zelo dobri. Rama ponovno deluje usklajeno, bolečine izzvenijo, funkcija pa se v veliki večini primerov v celoti povrne.

S starostjo upada zmožnost regeneracije kit Degenerativne spremembe se v kitah rotatorne manšete pričnejo pojavljati že po 40. letu starosti. Označuje jih postopno upadanje gostote celic v kitah ter slabšanje prekrvavitve tkiva. Posledica je zmanjševanje regeneracijske sposobnosti kit in upadanje odpornosti na natezne obremenitve. Sčasoma lahko to privede do natrganja ali tudi popolnega pretrganja kit. Pri vplivu na nastanek raztrganin se prepletajo zunanji dejavniki, kot so stopnja fizične aktivnosti in poškodbe ter tako imenovani notranji dejavniki, kot so anatomske posebnosti posameznika ter njegova dedna predispozicija za starostno slabljenje kit.   Pogostost raztrganj kit rotatorne manšete s starostjo narašča.  Na približno velja, da ima kite rotatorne manšete natrgane ali raztrgane približno 10 % šestdesetletnikov, 30 % sedemdesetletnikov in kar polovica vseh osemdesetletnikov. Na srečo pa vse raztrganine rotatorne manšete niso simptomatske.  Stopnja težav pri raztrganju rotatorne manšete je zelo odvisna od fizične aktivnosti posameznika. Pri starejših je teh težav manj in posledično asimptomatskih raztrganj kit rotatorne manešte več.   Pri manj fizično aktivnih se večkrat odločim za konzervativno zdravljenje Pri odločanju za operativno zdravljenje je sicer starost eden od pomembnih dejavnikov, ki jih upoštevamo, a še zdaleč ne edini.  Starost kot dejavnik vedno ocenjujemo v odnosu glede na aktivnost posameznika. Predvsem visoka starost v kombinaciji s telesno neaktivnostjo je tista kombinacija, pri kateri smo zadržani glede zdravljenja z operacijo. Pri takšnih pacientih za dosego zadovoljivega funkcionalnega rezultata zdravljenja in umiritev bolečin pogosto zadošča fizikalna terapija, lahko tudi v kombinaciji z infiltracijo s kortikosteridom ali preprosto povedano blokado sklepa.  Pomemben dejavnik je še kroničnost težav oziroma raztrganja kit. Pri akutnih raztrganjih nastalih nedavno in v povezavi z jasno poškodbo dajem prednost operativnemu zdravljenju. Pri kroničnih raztrganjih, ki trajajo mesece ali celo leta in so primarno posledica degenerativnih sprememb in kroničnega preobremenjevanja, se spet raje odločim za konzervativno zdravljenje.  Raztrganje akutne narave in fizična aktivnost Kot primerne kandidate za operativno zdravljenje raztrganja rotatorne manšete štejem predvsem paciente do 75., včasih celo do 80. leta starosti, ki so vsakodnevno fizično, tudi športno aktivni ter nimajo resnejših spremljajočih obolenj. Dodatni razlog, da operacijo predlagam kot prvi izbor zdravljenja, je raztrganje akutne narave, ki je posledica jasne poškodbe. Pri tem hitro izključim kadilce, saj so pri njih rezultati zaraščanja kit rotatorne manšete po operaciji slabši.   Obratno kot prvo rešitev svetujem fizikalno terapijo in prilagoditev aktivnosti vsem s kroničnimi težavami, ki niso posledica jasne poškodbe, so manj aktivni in starejši od 75 let. Pri odločanju o zdravljenju težav raztrganih kit rotatorne manšete obstaja razmeroma široko območje tako glede starosti kot drugih spremljajočih dejavnikov, kjer je primernih rešitev več. Sestavni del vsakega pregleda je zato seznanitev pacienta s prednostmi in pomanjkljivostmi zdravljenja z operacijo ali fizikalno terapijo.   Verjamem, da ima največ možnosti za uspešno zdravljenje tisti, ki razume razloge za izbrano metodo, pozna pričakovane rezultate in koristi ter je tako aktivno vključen v odločitev. To pa na koncu vodi tudi k večjemu zadovoljstvu z rezultatom zdravljenja.

V mnogih primerih jih odkrijemo naključno, bodisi z ultrazvočno preiskavo ali z rentgenskim slikanjem. Sama prisotnost kalcinacije nujno ne pomeni, da je ta izvor težav v rami. Asimptomatskih kalcinacij, ki ne povročajo bolečin, praviloma tudi ni potrebno zdraviti.  Boleče simptomatske kalcinacije Simptomatske kalcinacije navadno povzročajo napade bolečin, ki trajajo od nekaj dni do nekaj tednov. Težave lahko nastopijo spontano, izzove jih lahko intenzivnejša fizična aktivnost, lahko jih sproži tudi poškodba. Bolečina je pogosto ostra in intenzivna, včasih do te mere, da je potreben obisk zdravnika. Kljub temu si lahko v začetni fazi pomagamo tudi sami. Cilj zgodnjega zdravljenja je umiritev bolečin ter ohranitev funkcionalnega obsega gibljivosti rame. Razbremenitev, hlajenje in izometrične vaje Prvi korak pri samopomoči je razbremenitev ramena. To pomeni počitek z izogibanjem gibom v ramenu. Odsvetovane so vse športne in druge aktivnosti, ki obremenjujejo ramenski sklep. A potrebno je poskrbeti, da zaradi neaktivnosti ne pride do razvoja zamrznjene rame. Priporoča se relativni počitek z vzdrževanjem funkcionalenga obsega gibljivosti in mišične moči. To dosežemo z izvajanjem primernih terapevtskih vaj. Že nekaj preprostih gibov lahko pripomore k ohranjanju gibljivosti in preprečevanju atrofije mišic. Začnemo lahko z nihajnimi vajami, pri katerih roko prosto zibljemo ob telesu ter z izometričnimi vajami, kjer mišice aktiviramo brez dejanskega gibanja – na primer s pritiskom dlani ob steno. Izometrične vaje pomagajo ohranjati tonus mišic brez obremenjevanja vnetih tetiv. Pomemben del samopomoči je tudi lokalno hlajenje ramena. To se priporoča večkrat dnevno, po 10 do 15 minut. Uporabimo lahko led, zavit v brisačo ali hladilni gel. Pomembno je, da se izogibamo neposrednemu stiku kože z ledenimi obkladki, da ne povzročimo omrzlin. Hlajenje sklepa zmanjšuje vnetje tetiv in bolečino v ramenu. Pri močnejših bolečinah si lahko pomagamo s paracetamolom (Lekadol), ki je varen za krajšo uporabo brez recepta. Če simptomi vztrajajo, se je priporočljivo posvetovati z zdravnikom glede drugih možnosti lajšanja bolečin. Vpliv prehrane  Pogosto pacienti sprašujejo o vplivu prehrane na nastanek kalcinacij. V tem pogledu je znanost jasna: prehrana, vključno s količino zaužitega kalcija, ne vpliva na tvorbo kalcinatov v tetivah. Tudi prehranski dodatki ne bodo pripomogli k razgradnji ali preprečevanju nastanka kalcinacij. Kdaj je nujen obisk zdravnika? Simptomatske kalcinacije se včasih razgradijo  spontano. Če gre za manjšo kalcinacijo in kratkotrajne težave, obstajajo dobre možnosti, da z opisanimi ukrepi kalcinacijo pozdravimo sami. Če kljub razbremenjevanju, hlajenju, vajam in protibolečinskim sredstvom bolečina traja več kot deset do štirinajst dni, ali če se napadi bolečin ponavljajo, je potreben obisk zdravnika. Običajno je v tem primeru naslednji korak, da z diagnostičnimi slikovnimi preiskavami (UZ, RTG, MR) ocenimo velikost kalcinacije. Ob tem lahko prepoznamo tudi morebitne pridružene vzroke bolečin v ramenu, kar je ključno za vzročno zdravljenje. Ena od učinkovitih možnosti neinvazivnega zdravljenja kroničnih kalcinacij je terapija z globinskimi udarnimi valovi (ESWT). To terapijo običajno izberemo, kadar začetni ukrepi ne zadostujejo.

Anatomija in funkcija rotatorne manšete Rotatorna manšeta je skupno ime za kitna narastišča štirih mišic, ki potekajo iz sprednje in zadnje površine lopatice proti gornjemu delu nadlaktnice. Kite se zlijejo v enotno strukturo, ki objema zgornji del nadlaktnice kot nekakšna manšeta, od tu izhaja ime. Funkcionalno v telesu kite delujejo kot pripenjališča mišic na kost. Njihova naloga je prenašanje sil in navorov, ki jih ustvarjajo mišice, to pa omogoči premikanje sklepov. Strukturno so kite sestavljene iz snopov kolagenskih vlaken. To so močne, dolge proteinske molekule, ki delujejo podobno kot jeklenica. Pri prenašanju sil v proteinskih molekulah neprestano nastajajo poškodbe. Za popravljanje teh skrbijo celice imenovane fibroblasti. Fibroblasti razgrajujejo okvarjene molekule kolagena in tvorijo nove. Količina in presnovna aktivnost fibroblastov v kiti zato določa regeneracijski potencial kite.   Vpliv staranja na kite S staranjem število fibroblastov v kitah rotatorne manšete upada, poslabšuje se tudi prekrvavitev kit in s tem presnovna aktivnost fibroblastnih celic. Posledično se zmanjšuje regeneracijski potencial kit. V kitah se pričnejo zaradi nepopravljenih poškodb kolagena kopičiti mikro raztrganine. To postopno zmanjšuje njihovo odpornost na natezne obremenitve in jih dela bolj občutljive za poškodbe.   Na starostno degeneracijo kit vpliva več dejavnikov: Prva skupina so zunanji mehanični dejavniki. Sem spadajo pogosto intenzivno fizično obremenjevanje in nefiziološke zunanje sile na kito. Te so lahko posledica degenerativnih kostnih izrastkov, ki utesnjujejo kite ali pridobljenih nepravilnosti skeleta po predhodnih poškodbah. Druga skupina so dejavniki, ki vplivajo na presnovno aktivnost kit. Med te uvrščamo povišane vrednosti holesterola, kajenje, nekatere hormonske motnje in druga stanja, ki neugodno vplivajo na mikrocirkulacijo in s tem na prekrvavitev kit. Kako pomembno vlogo pri raztrganju kit rotatorne manšete ima degeneracija, lahko sklepamo že po tem, da poškodb s popolnim raztrganjem kit praktično ne vidimo pri mladih odraslih. Pri njih ob visoko energijskih poškodbah navadno nastanejo kostni odlomkiv predelu kitnih narastišč. Razlog za to je, da zdrave kite v mladosti prenesejo večjo natezno obremenitev kot kost. Pri preobremenitvi zato prva popusti kost. Kako velik vpliv ima degeneracije pri nastanku raztrganja kit rotatorne manšete priča tudidejstvo, da mnoga raztrganja teh kit, posebno po 60. letu starosti, nastanejo spontano.    Raztrganje kit rotatorne manšete lahko torej nastane kot posledica poškodbe, zaradi nenadnega delovanja zunanjih dejavnikov in posledične preobremenitve kite. Da do pretrganja kite dejansko tudi pride, morajo biti v kiti prisotne degenerativne spremembe, ki jo delajo manj odporno. Pri mlajših, z manj izraženimi degenerativnimi spremembami, je za raztrganje običajno potrebna večja sila. S staranjem je potrebno vedno manj sile oziroma lahko do raztrganja pride spontano. Kako pospešeno s staranjem napreduje degeneracija kit, ponazarja podatek, da ima kar polovica 80. letnikov kite rotatorne manšete raztrgane.  Kaj lahko storimo sami? Kaj lahko torej za preprečitev raztrganja kit rotatorne manšete storimo sami? Procesov starostne degeneracije kit sicer ne moremo ustaviti, lahko pa z izogibanjem preobremenjevanju rotatorne manšete, z zmerno telesno aktivnostjo in zdravim načinom življenja zmanjšamo tveganje za nastanek poškodb rotatorne manšete.  Po 40. letu zato odsvetujem treninge s težkimi utežmi, prav tako dolgotrajna in pogosta fizično zahtevna opravila, kjer je potrebno roke držati v prisilnem položaju nad rameni. Učinkovita preventiva je redna telesna vadba z zmernimi obremenitvami, ki vključuje vaje proti uporu za krepitev hrbtnih mišic ter vaje, ki spodbujajo pravilne vzorce gibanja lopatic. Ob pojavu prvih simptomov degenerativnega vnetja kit rotatorne manšete v smislu bolečin, ki se pojavljajo pri obremenitvah, je pomembno vzročno zdravljenje s primernim programom fizikalne terapije in prilagoditvijo obremenitev na način, da se težave ne ponavljajo.    Z zmernostjo pri športnih in fizičnih obremenitvah, preventivno skrbjo za dobro držo ter pravilni način gibanja ramen lahko sami pomembno zmanjšamo tveganje za poškodbe kit rotatorne manšete.

Težave z ramenskim sklepom so med pogostejšimi vzroki za obisk ortopeda. V mnogih primerih je najboljša rešitev operativno zdravljenje. V medicinskem centru Artros smo specialisti za minimalno invazivne operacije in regenerativna zdravljenja. V sodelovanju s priznanimi strokovnjaki iz tujine, smo prvi v Sloveniji uvedli več novih operativnih metod. To velja tudi za artroskopsko operacijo po Latarjetu, minimalno invazivno različico najbolj uspešne operacije za zdravljenje ponavljajočih izpahov ramena. Posebej je primerna za mlade in vse športno aktivne, ki so zaradi aktivnega življenskega stila bolj izpostavljeni tveganju za ponovitev izpaha ramena.   V sodelovanju s prof. Pascal Boileaujem smo kot prvi v Sloveniji to operacijo že leta 2019. Od tedaj smo s tem posegom uspešno pomagali k vrnitvi v športno aktivnost že preko 100 pacientom.    Nestabilnost ramenskega sklepa je bila ena pomembnejših tem letošnjega simpozija. Predstavljene so bile nove raziskave, ki kažejo na izjemen pomen kostne obnovitve sklepne površine za dolgoročno stabilnost ramena. Prav to je glavna prednost operativne tehnike po Latarjetu. Veliko pozornosti je bilo namenjeno tudi zdravljenju poškodb in okvar kit rotatorne manšete. Razvoj artroskopskih tehnik zašitja kit rotatorne manšete se usmerja v vse bolj biološke načine prišitja kit z uporabo manj kostnih vsadkov in sidrnih šivov. Tako se skuša povečati uspešnost zaraščanja kit in izboljšati funkcionalne rezultate zdravljenja. Temu trendu pri artroskopskih operacijah poškodb rotatorne manšete sledimo tudi v Artrosu. Za zašitje kit uporabljamo posebno biološko tehniko prišitja, ki minimalno vpliva na prekrvavitev kosti in kit. To olajšuje zaraščanje kit in pospešuje okrevanje po artroskopskih operacijah.   Napredek na področju minimalno invazivnih operacij rame je izjemen. Ponosen sem, da s predanim delom in mednarodnimi strokovnimi povezavami s kolegi v medicinskem centru Artros omogočamo vse najsodobnejše metode operativnega zdravljenja za težave ramenskega sklepa tudi našim pacientom.

Njen primer še zdaleč ni osamljen- v svoji ambulanti skoraj vsak dan slišim zgodbe o bolečini pri vsakem koraku, o nezmožnosti športnega udejstvovanja in poletnem “skrivanju” stopal v neudobnih zaprtih čevljih ali pod (pre)dolgimi krili tudi v najhujši pripeki. Boleča kroglasta izboklina Gre za težave s hallux valgusom oz. izbočenim palcem, eno najpogostejših deformacij stopala,  pri kateri se nožni palec ukrivlja proti ostalim prstom in tvori značilno kroglasto izbočino na notranji strani stopala.  Težava je desetkrat pogostejša pri ženskah kot pri moških. Nastane zaradi kombinacije dednih dejavnikov (kot so oblike stopala, ohlapnost sklepov) in načina življenja. Posebej tvegan je izbor neprimerne obutve: ozki čevlji in visoke pete povečajo pritisk na palec, prav tako določena dela in športi, ki močno obremenjujejo stopala. Je kirurška korekcija vedno najboljša rešitev? Odgovor ni enoznačen - izbira zdravljenja je odvisna od stopnje deformacije, simptomov in vpliva na kakovost življenja. Pri blagih do zmernih oblikah hallux valgusa lahko težave do določene mere obvladujemo z uporabo primerne, udobne obutve in prilagoditvijo dnevnih aktivnosti. Kirurško korekcijo ukrivljenega palca vedno svetujem v naslednjih primerih: Ko bolečine v predelu palca pomembno ovirajo vsakodnevne dejavnosti, delo ali šport: pri nastanku otiščancev, žuljev in drugih zapletov; v primerih napredovalih deformacij, tudi če trenutno ne povzročajo bolečin. Zakaj se za poseg odločim tudi pri "neboleči" napredovali deformaciji? Ukrivljeni palec postopno izgublja svojo funkcijo opore, kar pomeni, da se obremenitve nepravilno prerazporedijo na preostali del stopala. Ta biomehanična neravnovesja sčasoma privedejo do preobremenitvenih sindromov, ki se lahko razširijo na gležnje, kolena, kolke in celo hrbtenico. Iz strokovnega vidika predstavlja pravočasna kirurška korekcija pri napredovalih deformacijah tudi preventivni ukrep, ki preprečuje razvoj povezanih (sekundarnih) težav v celotnem gibalno-oporno sistemu. Odločitev za operacijo torej ni le zdravljenje obstoječe težave, temveč naložba v dolgoročno zdravje nog in celotnega telesa. Povrnjen naravni položaj - povrnitev gibanja Cilj operativnega zdravljenja je jasen: vrniti palcu njegovo naravno anatomsko pozicijo in obnoviti pravilno delovanje sklepa. Ko dosežemo to poravnavo, se avtomatsko izboljša celotna biomehanika stopala - bolečine izginejo, stopalo ponovno prevzame svojo oporno funkcijo, pacient pa se lahko vrne k normalnim aktivnostim, vključno s športom. Pot do popolne obnove funkcije stopala sicer ni najkrajša. Rehabilitacija traja tri do štiri mesece in zahteva aktivno sodelovanje pacienta, vendar je to investicija, ki se izplača.  Moja izkušnja kaže, da so pacienti, ki se zavedajo pomena tega obdobja in vanj vstopijo z realnimi pričakovanji, na koncu najbolj zadovoljni.  Predstavljajte si, da lahko ponovno hodite brez bolečin, nosite svoje najljubše čevlje in se udeležujete športnih aktivnosti - ta vrnjena svoboda gibanja je  najbrž vredna vsake dodatne minute potrpežljivosti.

Pacienti bolečino najpogosteje čutijo pri obremenitvah, kjer je koleno pokrčeno – na primer pri počepih, čepenju, klečanju, teku, skokih ali hoji po stopnicah oziroma navzdol po hribu. Pogosto mi povedo tudi, da v kolenu čutijo ali slišijo škripanje, pokanje ali preskakovanje. Vzroki za nastanek patelofemoralnega bolečinskega sindroma Sprednja kolenska bolečina nastane zaradi kombinacije več dejavnikov, ki jih razdelim v štiri glavne skupine: Strukturne spremembe v kolenu: Pogosto odkrijem vnetje tetive kvadricepsa ali patelofemoralnega ligamenta. Včasih je vzrok tudi preobremenitev ali obraba hrustanca na pogačici ali v žlebu stegnenice. Mišično neravnovesje: Redno opažam, da je vzrok šibkost ali neravnovesje mišic - predvsem kvadricepsa, mišic za odmikanje kolka ali mišic zadnje strani stegna. Te spremembe porušijo normalno delovanje kolena in povečajo pritisk na pogačico. Biomehanske nepravilnosti: Pri pregledu pacienta ocenim tudi osi in rotacije spodnje okončine ter položaj pogačice. Nepravilnosti lahko povzročijo neenakomerno porazdelitev obremenitev na hrustanec, kar vodi v bolečino. Nepravilna tehnika ali oprema: Pogosto se izkaže, da je vzrok v neprimernih športnih čevljih ali napačni tehniki teka, poskokov ali počepov. Kako postavim diagnozo? Največkrat diagnozo postavim na podlagi pregleda in pogovora s pacientom – dodatne preiskave niso vedno potrebne. Če želim natančneje oceniti stanje hrustanca ali preveriti druge strukture v kolenu, se poslužim magnetne resonance. Kako zdravimo to težavo? Večina bolnikov na to težavo dobro reagira s konzervativnim zdravljenjem, ki ne vključuje operacije. Običajno se zdravljenje začne s prilagoditvijo aktivnosti in počitkom, da se koleno razbremeni ter z lokalnim hlajenjem in po potrebi z jemanjem nesteroidnih antirevmatikov. Pomemben del terapije predstavlja fizioterapija, ki obsega protibolečinske postopke, vaje za krepitev kvadricepsa, mišic kolka in stabilizatorjev trupa ter vaje za izboljšanje zaznavanja položaja kolena (propriocepcije). V določenih primerih se priporoča tudi uporaba opornice za pogačico. Glavni cilj zdravljenja je zmanjšanje bolečine, krepitev mišičnega steznika okoli kolena ter vzpostavitev normalne biomehanike sklepa, kar omogoča varno vrnitev k vsakodnevnim dejavnostim brez strahu pred ponovitvijo težav.

Če smo navdušeni tekači, kolesarji, smučarji ali na splošno ljubitelji rekreativnega gibanja, smo se verjetno že kdaj znašli v situaciji, ko nas je koleno začelo opozarjati, da nekaj ni v redu. Sprva boli le malo, zdi se začasno – a ko bolečina vztraja kljub počitku, postane jasno, da koleno kliče po resnejši pozornosti. Kaj se pravzaprav dogaja v kolenu? Koleno je eden najbolj obremenjenih sklepov v telesu. Povezuje stegnenico, golenico in pogačico ter omogoča stabilno in tekoče gibanje. Okoli njega so nameščene mišice, tetive, ligamenti in hrustanec, ki skupaj delujejo kot zapleten sistem vzmetenja, amortizacije in usmerjanja gibanja. Ko pa gibanje postane preveč enolično ali ponavljajoče – denimo dolgotrajno tekanje, skakanje ali hitre spremembe smeri – začnejo določena tkiva prenašati več stresa, kot so ga sposobna prenesti. Počasi se razvijejo mikropoškodbe, ki lahko, če jih ne naslovimo pravočasno, vodijo v resnejše težave. Vrste preobremenitvenih poškodb kolena Preobremenitvene poškodbe se lahko razvijejo na različnih delih kolena, odvisno od narave gibanja in posameznikove telesne drže. Pri nekaterih gre za vnetje tetiv – na primer patelarnega ligamenta (pogosto imenovanega skakalčevo koleno), kvadricepsove tetive ali iliotibialnega trakta, ki poteka ob zunanji strani stegna. Pogosto se vnamejo tudi burze, majhne tekočinske blazinice, ki blažijo trenje med strukturami. Ko pride do burzitisa – najpogosteje tik pred pogačico ali na notranji strani kolena – se pojavita bolečina in oteklina. Pri številnih športnikih se pojavi tudi patelofemoralni bolečinski sindrom, kjer pogačica povzroča draženje hrustanca ali maščobnega tkiva. In včasih, če je obremenitev dolgotrajna in intenzivna, lahko pride celo do stresnih zlomov – drobnih razpok v kosti, običajno v golenici ali stegnenici. Kako vemo, da gre za preobremenitev in ne le običajno bolečino po vadbi? Prvi znak je bolečina, ki se ne pojavi nenadoma, ampak se postopno stopnjuje – sprva med aktivnostjo, pozneje pa tudi v mirovanju. Pogosto jo spremlja oteklina, saj telo reagira z vnetjem. Gibanje lahko postane omejeno – koleno težko povsem iztegnemo ali upognemo. Včasih se pojavi tudi neprijeten občutek škrtanja ali pokanja, zlasti pri hoji po stopnicah ali počepih. Kaj storiti, ko telo reče "stop"? Dobra novica je, da večina teh poškodb ne zahteva operacije. Ključ je v tem, da jih dovolj zgodaj prepoznamo in ukrepamo. Osnova zdravljenja je konzervativna – najprej si vzamemo čas za počitek, poškodovano področje hladimo, uporabimo kompresijo in nogi omogočimo dvignjen položaj. Če bolečina vztraja, pomagajo tudi nesteroidna protivnetna zdravila, kot je ibuprofen, ki zmanjšajo vnetje in omilijo neprijetnosti. A bistvo okrevanja je fizioterapija. Pravilno izbrane in strokovno vodene vaje ne le zmanjšajo bolečino, ampak okrepijo mišice okoli kolena, izboljšajo gibljivost, stabilnost ter uskladijo biomehaniko gibanja. Še posebej pomembne so ekscentrične vaje – to so kontrolirani gibi, pri katerih se mišica aktivira med podaljševanjem, kar učinkovito krepi vezi med mišicami, tetivami in kostmi. Včasih fizioterapevti uporabijo še dodatne metode, kot so terapija z udarnimi valovi, laser ali magnetoterapija, ki lahko dodatno spodbudijo celjenje.  V hujših primerih, ko konservativno zdravljenje ne zaleže, pridejo v poštev tudi injekcije – na primer kortikosteroidi ali injekcije trombocitne plazme (PRP). Najpomembneje pa je, da se k športu ne vračamo prehitro. Ključna je potrpežljivost in postopno povečanje obremenitev, vedno z mislijo na pravilno tehniko. Močne mišice - najboljša zaščita za sklepe.  Najboljša obramba je preventiva. Aktivnost povečujmo postopoma, naj si telo vzame čas za prilagoditev. Pred vsako vadbo se temeljito ogrejmo – že nekaj minut hitre hoje, teka ali dinamičnega raztezanja naredi čudeže. Po končani vadbi ne pozabimo na raztezanje. Krepitev mišic je naša najboljša zaveznica. Z rednimi vajami za noge, zadnjico in trup – počepi, izpadni koraki, most, stabilizacijske vaje – razbremenimo kolena in izboljšamo nadzor nad gibom. Poleg tega je pomembno, da aktivnosti kombiniramo – če pogosto tečemo, dodajmo še plavanje, kolesarjenje ali vadbo za moč, da ne preobremenjujemo vedno istih struktur. Obutev naj bo prilagojena naši aktivnosti in stopalu. Slaba opora ali iztrošeni copati so lahko hitro recept za težave. In čeprav ni vedno lahko, velja redno skrbeti tudi za primerno telesno težo – dodatni kilogrami namreč neposredno povečujejo pritisk na kolenske sklepe.

Izpah rame je razmeroma pogosta poškodba, največkrat povezana z udejstvovanjem pri kontaktnih športih in adrenalinskih aktivnostih. Izpahi ramenskega sklepa se pojavljajo v vseh starostnih obdobjih. Daleč najpogostejši so pri najstnikih in mladih odraslih. Edino učinkovito zdravljenje ponavljajočih izpahov je operativna stabilizacija ramena. Prevladujoča kirurška metoda za operacijo nestabilnosti rame je zadnji dve desetletji artroskopska operacija po Bankartu. Gre za minimalno invaziven endoskopski poseg pri katerem na sprednji rob sklepne površine lopatice nazaj pričvrstimo sklepno ovojnico in labrum. Slednje je meniskusu podobna hrustančna struktura, ki poglablja sklepno površino lopatice in prispeva k stabilnosti ramenskega sklepa. Mnoge raziskave uspešnosti artroskopske stabilizacije po Bankartu so pokazale odlične funkcionalne rezultate povrnitve stabilnosti ramena in vrnitve v športno aktivnost. Na problem ponovitve izpahov so pričele opozarjati šele dolgoročne študije. Sledenje pacientov na obdobje deset let in več je postopno pričelo risati drugačno sliko o rezultatih artroskopske stabilizacije rame po Bankartu. Dolgoročne raziskave kažejo, da imajo razmeroma visoko tveganje za ponovitev izpahov po artroskopski operaciji po Bankartu mlajjši od 30 let in tisti, ki so pri izpahu ob okvari labruma in sklepne ovojnice, utrpeli tudi kostno poškodbo sklepa. Proučevanje pogostosti z izpahi povezanih kostnih poškodb na nadlaktnici in sklepni površini lopatice, je razkrilo, da so te precej pogostejše kot smo predvidevali. Po različnih podatkih so kostne poškodbe sklepnih površin prisotne pri 40% - 50% pacientov po prvem izpahu in pri preko 80% pacientov po drugem izpahu. Biomehanične raziskave so pokazale, da že odkruški sklepne površine velikosti dveh do treh milimetrov, močno povečajo tveganje za ponovitev izpahov po operaciji. Po drugem izpahu ima kostno okvaro takšne velikosti že približno četrtina pacientov. Dolgoročno slabo zanesljivost artroskopske stabilizacije po Bankartu pri tvegani populaciji kot so najstniki, nazorno prikazuje podatek nedavne raziskave, da je v skupini pacientov s povprečno starostjo 16 let ob prvem izpahu, v obdobju spremljanja 12 let, ponoven izpah utrpelo kar 57% pacientov. Nova spoznanja o dejavnikih tveganja za ponovitev izpahov po operaciji so prispevala k oblikovanju novih kriterijev in pristopov pri izbiri metode operativne stabilizacije. Vzporedno s tem so se razvijale učinkovitejše minimalno invazivne operativne tehnike, ki omogočajo popravo kostnih okvar sklepa in tako bistveno zmanjšajo tveganje za ponovitev izpahov po operaciji. Kot najuspešnejša tehnika za dolgoročno preprečitev ponovitve izpahov, se je izkazala operacija po Latarjetu. Gre za klasično operacijo, kjer s premikom dela kostnega tkiva lopatice popravimo kostno okvaro in biomehanično povečamo stabilnost sklepa. Minimalno invazivna artroskopska tehnika operacije po Latarjetu velja za najprimernejšo rešitev za stabilizacijo rame pri mladih in vseh s povečanim tveganjem za ponovitev izpahov. V Artrosu se ponašamo s tem, da smo kot prvi to operativno tehniko prenesli v klinično prakso v Sloveniji.

Koleno je eden najbolj obremenjenih sklepov v našem telesu, zato ne preseneča, da so poškodbe kolenskih vezi pogost razlog za obisk ortopedske ambulante. Moja ambulanta ni pri tem nobena izjema. Sploh če se redno ukvarjate s športom, je razumevanje teh poškodb ključno za preprečevanje in pravilno ravnanje v primeru težav. Zakaj nastanejo poškodbe kolenskih vezi? Kolenske vezi so močne, a hkrati prožne strukture, ki stabilizirajo kolenski sklep. Poškodujejo se lahko pri nenadnih gibih, zasukih, padcih ali neposrednih udarcih. Najbolj pogosto se s temi težavami srečujejo športniki in aktivno prebivalstvo, lahko pa se zgodijo tudi pri vsakdanjih dejavnostih. Poleg nestabilnosti se ob poškodbi vezi lahko pojavijo tudi bolečina, oteklina in zmanjšana gibljivost kolena.   V kolenu imamo štiri glavne vezi, ki lahko postanejo problematične: Najbolj splošno znana  - najbrž ravno zaradi pogostosti poškodb - je sprednja križna vez (ACL). Naloga te vezi jepreprečevanje prekomernega premikanja golenice naprej ter nadzor rotacije med golenico in stegnenico. Pogosto se poškoduje pri nenadnih zasukih, skakanju ali udarcih med športnimi aktivnosti (recimo pri smučanju, košarki, nogometu in rokometu).  Zadnja križna vez (PCL) preprečuje prekomerno gibanje v nasprotno smer, namreč, da bi golenica drsela nazaj. Poškoduje se predvsem pri neposrednih udarcih v upognjeno koleno - pogosto v prometnih nesrečah ali pri kontaktnih športih. Notranja stranska vez (MCL) poteka po notranji strani kolena in preprečuje prekomerno ukrivljanje kolena navzven. Poškodba običajno nastane pri udarcu v zunanjo stran kolena, kar je pogosto pri nogometu ali smučanju. Zunanja stranska vez (LCL) poteka po zunanji strani kolena in preprečuje ukrivljanje kolena navznoter. Poškodbe nastanejo pri neposrednem udarcu v notranjo stran kolena. Kako ugotovim, v čem je težava? Najprej vedno opravim temeljit klinični pregled, pri katerem preverim stabilnost kolena z različnimi testi. Za natančnejšo oceno stopnje poškodbe pa paciente napotim na slikanje z magnetno resonanco (MR), ki pokaže ne le stanje vezi, temveč tudi morebitne dodatne poškodbe hrustanca ali meniskusov. Zdravljenje – konzervativno ali kirurško  Zdravljenje prilagodim glede na stopnjo poškodbe in klinično nestabilnost, ki jo ugotovim pri pregledu. Če gre za lažjo poškodbo in koleno ni nestabilno, se odločim za konzervativno zdravljenje. To pomeni, da pacientu svetujem počitek, hlajenje z ledom, kompresijo z elastičnim povojem in dvigovanje noge. Če ugotovim poškodbo stranske ali zadnje križne vezi, koleno stabiliziram s posebno opornico, ki zaščiti vez med procesom celjenja. Nato predpišem prilagojen fizioterapevtski program za krepitev stegenskih mišic in vaje za izboljšanje občutka za položaj kolena, kar poškodovancu pomaga povrniti občutek za pravilno delovanje kolena. Kadar ugotovim hujšo poškodbo in očitno nestabilnost kolena, se pogosto odločim za kirurško zdravljenje – rekonstrukcijo vezi. Pacientom pojasnim, da bo po operaciji prišlo do občutne oslabelosti mišic, zato bodo potrebovali intenzivno in nadzorovano rehabilitacijo ter da bo polna vrnitev k športnim aktivnostim možna šele 9 do 12 mesecev po operaciji, odvisno od njegovega napredka.

Poškodba sprednje križne vezi (ACL) je ena najpogostejših poškodb kolena – zlasti med športno aktivnimi ljudmi. Ko pride do popolne rupture te ključne vezi, kirurška rekonstrukcija pogosto ostane edina možnost za ponovno vzpostavitev stabilnosti kolena in povrnitev funkcionalnosti. A ob načrtovanju operacije se hitro pojavi pomembno vprašanje: Kateri vsadek je najbolj primeren zame? Uspeh operacije temelji na harmoniji – kot uigran orkester Ko razmišljamo o tem, kaj najbolj vpliva na uspešnost operacije ACL, se ponavadi vprašamo: je to kirurgova natančnost? Morda izkušenost fizioterapevta? Ali pa predvsem pacientova disciplina pri rehabilitaciji? Resnica je, da en sam odgovor ne zadostuje. Tako kot uigran orkester zahteva sodelovanje različnih glasbil, mora tudi proces zdravljenja temeljiti na sodelovanju treh ključnih stebrov: kirurga, fizioterapevta in pacienta. Le če vsi trije delujejo usklajeno, lahko govorimo o pogojih za vrhunski rezultat. Vloga kirurga je v tem kontekstu prav posebna. Menim, da operacija sprednje križne vezi ni le tehnični poseg, temveč tudi filozofsko izjemno zanimiv proces – saj pri tem ortopedi v resnici le asistiramo naravi, da opravi svoje. ACL je produkt milijonov let evolucije, zato si ne smemo domišljati, da lahko to strukturo na novo "izumimo". Naš cilj mora biti, da jo čim bolj natančno obnovimo – vsadek moramo postaviti na anatomsko pravilno mesto - tam kjer je bila naravna vez - in poskrbeti, da bo po obliki, velikosti in napetosti čim bolj podoben izvirniku. Evolucijski procesi se niso razvijali zaman; potrebno jih je znati opazovati, jim prisluhniti in jih spoštovati. Le tako damo telesu optimalne pogoje, da sproži svoje lastne – naravne – procese celjenja. Kaj pravzaprav nadomešča poškodovano vez? Na žalost se poškodovana ACL skoraj nikoli ne zaceli sama. Zato moramo naravno vez nadomestiti z novim tkivom – presadkom oziroma vsadkom. Uporabimo lahko lastno tkivo (avtograft) ali tkivo darovalca (alograft). Vsaka izbira ima svoje prednosti in slabosti, odločitev pa mora biti vedno individualno prilagojena. Avtografti so v Sloveniji najpogosteje uporabljeni. Med njimi so najbolj znani: BTB (kost–tetiva–kost), kjer se uporabi srednji del pogačične vezi skupaj s kostnima deloma. Zaradi boljše biološke integracije v kost se pogosto uporablja pri športnikih, a lahko povzroča nelagodje pri klečanju. STG tehnika, kjer uporabimo kite iz zadnje lože stegna (semitendinozna in gracilis). Prinaša manj sprednje bolečine in ohranja iztegovalni mehanizem, a se presadek nekoliko počasneje vrašča. Kvadricepsni presadek, kjer vzamemo del kite štiriglave stegenske mišice. Presadek je običajno večji in močnejši, zato je zanesljiv pri večjih, mišičastih osebah. Slabost je, da gre za razmeroma novejšo tehniko, o kateri še nimamo dovolj dolgoročnih podatkov. Alografti, torej tkiva darovalcev, se pri nas uporabljajo redkeje, a so pogosti v ZDA. Njihova prednost je krajši operativni čas in manj bolečin v prvih tednih, saj ni dodatne poškodbe lastnega tkiva. A ker se počasneje vrastejo in imajo nižjo mehansko odpornost, jih pri mladih in športno aktivnih osebah uporabljamo zelo previdno. Primeri iz prakse – različni ljudje, različni vsadki Izbira pravega vsadka je odvisna od številnih dejavnikov: telesne konstitucije, spola, starosti, športne dejavnosti, poklica, morebitnih predhodnih poškodb in celo osebnih preferenc. Zato ni univerzalne rešitve. Za boljšo predstavo si poglejmo dva konkretna primera iz vsakdanjega življenja. Če bi šlo za mojega sina, visokega 190 cm, ki rad igra košarko in ima izrazito razvite mišice, bi izbral kvadricepsni presadek – zanesljiv, močan in primeren za obremenitve, ki jih zahteva tak šport. Pri njegovi mlajši sestri, drobni in rekreativni kolesarki, pa bi se odločil za STG presadek – ta je bolj primeren za njeno telesno zgradbo in vrsto dejavnosti. In če bi moral izbirati zase? Iskreno povedano, bi najprej vprašal kirurga: "Katero tehniko najbolje obvladate? S katerim vsadkom imate pri podobnih pacientih najboljše rezultate?" Kajti čeprav se rezultati med različnimi tehnikami v povprečju ne razlikujejo bistveno, je pogosto bolj kot vsadek sam pomembno, da kirurg uporablja metodo, ki jo najbolje pozna – rutinska natančnost je v tem primeru zlata vredna.  Na koncu: preventiva je zmeraj boljša od operacije Čeprav smo danes sposobni zelo uspešno zdraviti poškodbe sprednje križne vezi, je še vedno najboljša rešitev, da do poškodb sploh ne pride. Vaje za stabilizacijo kolenskega sklepa, propriocepcijo in koordinacijo, kot jih vsebujejo programi FIFA 11+ ali podobni, bistveno zmanjšajo tveganje za poškodbo – še posebej pri mladih športnikih. Če sklenemo: operacija ACL je zahteven, a uspešen poseg – a le, če mu sledijo natančno izveden kirurški del, strokovno vodena rehabilitacija in zagnan, discipliniran pacient. Kirurg, ki razume, da pri tem le pomaga naravi opraviti svoje delo, pa je tisti, ki največkrat vodi k uspehu.

So strokovna srečanja, ki se jih kot kirurg še posebej veseliš. Zame je to Annecy Live Surgery International Shoulder Advanced Course : kongres, kjer kirurgi z vsega sveta skupaj v operacijski dvorani pokažejo svoje znanje in razmišljanje v praksi.  Letos sem imel priložnost biti tam — v prelepem Annecyju, ob slikovitem jezeru in pod vrhovi francoskih Alp. Mesto samo je pravljično, a ko se kongres začne, hitro pozabiš na razglede. V ospredju je tisto, kar nas najbolj žene — operacijska soba, znanje in izmenjava izkušenj. Gre namreč za edini ramenski kongres na svetu, ki je 100 % posvečen operacijam v živo. V treh intenzivnih dneh smo si udeleženci ogledali kar 35 operacij v živo. Te so bile razdeljene po tematskih sklopih:  Operacije stabilizacije ramenskega sklepa;  totalna ramenska artroplastika; rekonstrukcije rotatorne manšete; revizijske operacije; prenos tetiv  Organizatorja dogodka, Laurent in Thibault Lafosse (oče in sin) sta s svojo energijo v dogodek vnesla dodatno svežino in dinamiko. Kar na tem kongresu še posebej navduši, je interaktivnost: kot udeleženec lahko v živo postavljam vprašanja operaterjem: zakaj izberejo določen prijem, tehniko ali material. To je znanje, ki ga iz knjig ali videoposnetkov preprosto ne moreš dobiti.   Poleg strokovne nadgradnje je bil zame dragocen tudi del kongresa, namenjen povezovanju z mednarodno skupnostjo kirurgov. Vsak tak pogovor prinese nova spoznanja, ki jih lahko prenesemo v svoje delo.   V Artrosu nam takšne izkušnje dajejo možnost, da našim pacientom ponudimo še bolj individualizirano in sodobno zdravljenje. Vesel sem, da se vodstvo centra zaveda, kako pomembno je, da kot kirurgi nenehno nadgrajujemo svoje znanje in sledimo razvoju stroke. V Annecy se zagotovo še vrnem. In že zdaj komaj čakam, da novo pridobljene ideje začnemo uresničevati tudi pri nas — v dobro vseh, ki nam zaupajo svoje rame.

Kljub pomembni vlogi, ki jo ima pri delovanju kolenskega sklepa, ostaja pogosto spregledan – vse dokler ne pride do poškodbe. Spominjam se mladega športnika, ki je po nenadnem gibu začutil ostro bolečino v kolenu. Opozoril je na občutek "klika" in nezmožnost popolnega iztega noge. Takšni primeri niso redkost in nas vedno znova opominjajo, kako ključen je meniskus za stabilnost, gibljivost in dolgotrajno zdravje kolenskega sklepa.   V kolenu se nahajata dva meniskusa: notranji (medialni) in zunanji (lateralni). Gre za polmesečasta vezivna hrustančna diska, ki delujeta kot blažilca med stegnenico in golenico. Njuna naloga ni le amortizacija udarcev, temveč tudi izboljšanje stabilnosti sklepa, zmanjševanje obrabe hrustanca in zagotavljanje gladkega gibanja. Ko enkrat pride do poškodbe, se lahko vse to poruši.  Dejavniki, ki vplivajo na vrsto zdravljenja: Preden se odločim za zdravljenje, si moram pri vsakem pacientu najprej odgovoriti na ključna vprašanja: Kaj je povzročilo poškodbo – morda udarec, zasuk; je šlo za preobremenitveno poškodbo? Koliko je pacient star? Kako aktiven je? In nenazadnje – za kakšno vrsto poškodbe gre?  Konzervativno zdravljenje:  Pri manjših poškodbah, še posebej tistih v dobro prekrvavljenem zunanjem delu meniskusa (t.i. rdeča cona), se pogosto odločimo za konzervativno zdravljenje. Naj razložim na primeru. Starejša gospa, ki rada hodi v hribe, je prišla z bolečinami v kolenu brez jasnega travmatskega dogodka. Magnetna resonanca je pokazala degenerativno (preobremenitveno) poškodbo meniskusa. Ker poškodba ni povzročala zatikanja ali drugih mehanskih težav, smo se odločili za terapijo brez operacije: fizioterapija, krepitev mišic in prilagoditev aktivnosti so ji pomagali, da se je lahko varno vrnila v gibanje.  Operativno zdravljenje: Pri mlajših, aktivnih pacientih s svežimi poškodbami pa je pogosto drugače. Pri mojem prejšnjem pacientu, športniku, sem na magnetni resonanci videl raztrgan meniskus, ki je bil inkarceriran v interkondilarni del kolena. V takih primerih je potrebna operacija. Najpogosteje opravimo parcialno resekcijo – odstranimo poškodovani del meniskusa in tako odpravimo bolečino ter izboljšamo gibljivost. Parcialna resekcija: meniskusa je ena najpogosteje opravljenih ortopedskih operativnih posegov na svetu. Z odstranitvijo poškodovanega dela meniskusa zmanjšamo bolečinski dražljaj v kolenu oziroma mehanske zaplete (zatikanje). Pacienti se praviloma hitreje vrnejo k polnimaktivnostim, dolgoročno večjih razlik v primerjavi s konzervativnim zdravljenjem niso potrdili.  Šivanje meniskusa: A danes si vedno bolj prizadevamo meniskus ohraniti, kadar je le mogoče. Pri nekaterih vrstah poškodb, predvsem akutnih, lahko meniskus zašijemo. To je sicer daljši in zahtevnejši proces – tudi rehabilitacija traja dlje (gibljivost je omejena 4-8 tednov), a dolgoročno zmanjšamo tveganje za artrozo. Na uspešnost šivanja vpliva orientacija rupturne poke, položaj rupture in kvaliteta tkiva meniskusa. Uspešnost šivanja je večja, če jo opravimo ob hkratni rekonstrukciji sprednje križne vezi, saj ob posegu pride do večje krvavitve v sklep, kar izboljša biološko okolje in sposobnost zacelitve zašite poke v meniskusu.  Zaključek: Čeprav so meniskusi drobni deli kolena, imajo izjemno pomembno vlogo. V moji vsakodnevni praksi vidim, kako lahko pravočasna diagnoza in ustrezno zdravljenje naredijo veliko razliko – ne le v tem, kako se koleno giblje, ampak tudi v tem, kako dolgo bo ostalo zdravo.

Operacija z zašitjem kit je edini način za zaraščanje raztrganja. A to ne pomeni, da je operacija edini način zdravljenja, ki odpravi bolečino in povrne funkcijo ramenskega sklepa. Zakaj pride do raztrganja kit rotatorne manšete? Vzrok raztrganja kit rotatorne manšete so v prvi vrsti degenerativne spremembe, ki v kitah nastajajo s staranjem. Z leti se prekrvavitev kit zmanjšuje, postopno upada gostota celic, ki obnavljajo kolagenska vlakna in te spremembe se odražajo v vedno bolj krhkih in na obremenitve manj odpornih kitah. Do raztrganja kit v starosti pride že ob manjših poškodbah ali preobremenitvah, nastajajo pa tudi spontano.  Težave, povezane z raztrganjem kit rotatorne manšete, zelo variirajo. Ta poškodba lahko povzroča različno stopnjo bolečin, lahko pa tudi izrazito zmanjša obseg gibljivosti ramena. Kako izrazite so težave, zavisi od mnogih dejavnikov, med drugim tudi od akutnosti poškodbe in obsega raztrganja kit rotatorne manšete.  Operacija ali zdravljenje s fizioterapijo? Vseh raztrganj kit rotatorne manšete z operacijo ni možno pozdraviti. Dlje kot raztrganje traja in bolj kot so kite degenerativno spremenjene, težje je z operacijo doseči njihovo zaraščanje. Kadar so kite izrazito obrabljene in že dlje časa raztrgane, je zato na mestu razmislek o tem, s kakšno verjetnostjo lahko pričakujemo, da bomo z operacijo dosegli zaraščanje kit in v kolikšni meri lahko z operacijo izboljšamo funkcijo ramena. Še več, pri kroničnem raztrganju kit rotatorne manšete brez omejenega obsega gibljivosti obstaja tveganje, da z operacijo v primeru neuspešne poprave ali nezaraščanja kit, gibljivost ramenskega sklepa celo poslabšamo. Fizioterapija je alternativni način zdravljenja raztrganja kit rotatorne manšete. V nekaterih primerih lahko učinkovito zmanjša bolečino v ramenu ter tudi izboljša obseg gibljivosti. Kot o možnem načinu zdravljenja, o fizioterapiji razmišljamo zlasti pri starejših, s kronično obliko ratrganja kit. Z omejitvijo obremenitev, izvajanjem terapevtskih vaj za krepitev ramenskih mišic in protibolečinskimi obsevanji, lahko v mnogih primerih umirimo bolečine in tudi povrnemo funkcionalni obseg gibljivosti ramena.  Komu priporočamo konzervativni način zdravljenja? Pomembno pri zdravljenju raztrganja kit rotatorne manšete s fizioterapijo je razumeti omejitve tega načina zdravljenja. Primerno je predvsem za manj aktivne posameznike, ki se ne izpostavljajo intenzivnim fizičnim obremenitvam z delom in športom. Za dober funkcionalni rezultat zdravljenja, je pomembna tudi doslednost pri izvajanju predpisanega programa vaj. Ocena uspešnosti takšnega konzervativnega zdravljenja je možna običajno šele po dveh do treh mesecih.  Dejavniki, ki vplivajo na način izbire zdravljenja Izbira načina zdravljenja pri raztrganju kit rotatorne manšete torej ni odvisna le od oblike oziroma velikosti raztrganja. Pri odločitvi glede najprimernejšega zdravljenja je potrebno upoštevati kroničnost poškodbe, obseg degenerativnih sprememb kit in zlasti individualne potrebe in pričakovanja posameznika. S takim pristopom je najbolj verjetno, da bomo dosegli najboljši možni končni funkcionalni rezultat zdravljenja.