Rekonstrukcija ACL: Kateri vsadek bi ortopedski kirurg izbral zase?

Poškodba sprednje križne vezi (ACL) je ena najpogostejših poškodb kolena – zlasti med športno aktivnimi ljudmi. Ko pride do popolne rupture te ključne vezi, kirurška rekonstrukcija pogosto ostane edina možnost za ponovno vzpostavitev stabilnosti kolena in povrnitev funkcionalnosti. A ob načrtovanju operacije se hitro pojavi pomembno vprašanje: Kateri vsadek je najbolj primeren zame?

Uspeh operacije temelji na harmoniji – kot uigran orkester

Ko razmišljamo o tem, kaj najbolj vpliva na uspešnost operacije ACL, se ponavadi vprašamo: je to kirurgova natančnost? Morda izkušenost fizioterapevta? Ali pa predvsem pacientova disciplina pri rehabilitaciji? Resnica je, da en sam odgovor ne zadostuje. Tako kot uigran orkester zahteva sodelovanje različnih glasbil, mora tudi proces zdravljenja temeljiti na sodelovanju treh ključnih stebrov: kirurga, fizioterapevta in pacienta. Le če vsi trije delujejo usklajeno, lahko govorimo o pogojih za vrhunski rezultat.

Vloga kirurga je v tem kontekstu prav posebna. Menim, da operacija sprednje križne vezi ni le tehnični poseg, temveč tudi filozofsko izjemno zanimiv proces – saj pri tem ortopedi v resnici le asistiramo naravi, da opravi svoje. ACL je produkt milijonov let evolucije, zato si ne smemo domišljati, da lahko to strukturo na novo "izumimo". Naš cilj mora biti, da jo čim bolj natančno obnovimo – vsadek moramo postaviti na anatomsko pravilno mesto - tam kjer je bila naravna vez - in poskrbeti, da bo po obliki, velikosti in napetosti čim bolj podoben izvirniku. Evolucijski procesi se niso razvijali zaman; potrebno jih je znati opazovati, jim prisluhniti in jih spoštovati. Le tako damo telesu optimalne pogoje, da sproži svoje lastne – naravne – procese celjenja.

Kaj pravzaprav nadomešča poškodovano vez?

Na žalost se poškodovana ACL skoraj nikoli ne zaceli sama. Zato moramo naravno vez nadomestiti z novim tkivom – presadkom oziroma vsadkom. Uporabimo lahko lastno tkivo (avtograft) ali tkivo darovalca (alograft). Vsaka izbira ima svoje prednosti in slabosti, odločitev pa mora biti vedno individualno prilagojena.

Avtografti so v Sloveniji najpogosteje uporabljeni. Med njimi so najbolj znani:

• BTB (kost–tetiva–kost), kjer se uporabi srednji del pogačične vezi skupaj s kostnima deloma. Zaradi boljše biološke integracije v kost se pogosto uporablja pri športnikih, a lahko povzroča nelagodje pri klečanju.
• STG tehnika, kjer uporabimo kite iz zadnje lože stegna (semitendinozna in gracilis). Prinaša manj sprednje bolečine in ohranja iztegovalni mehanizem, a se presadek nekoliko počasneje vrašča.
• Kvadricepsni presadek, kjer vzamemo del kite štiriglave stegenske mišice. Presadek je običajno večji in močnejši, zato je zanesljiv pri večjih, mišičastih osebah. Slabost je, da gre za razmeroma novejšo tehniko, o kateri še nimamo dovolj dolgoročnih podatkov.

Alografti, torej tkiva darovalcev, se pri nas uporabljajo redkeje, a so pogosti v ZDA. Njihova prednost je krajši operativni čas in manj bolečin v prvih tednih, saj ni dodatne poškodbe lastnega tkiva. A ker se počasneje vrastejo in imajo nižjo mehansko odpornost, jih pri mladih in športno aktivnih osebah uporabljamo zelo previdno.

Primeri iz prakse – različni ljudje, različni vsadki

Izbira pravega vsadka je odvisna od številnih dejavnikov: telesne konstitucije, spola, starosti, športne dejavnosti, poklica, morebitnih predhodnih poškodb in celo osebnih preferenc. Zato ni univerzalne rešitve.

Za boljšo predstavo si poglejmo dva konkretna primera iz vsakdanjega življenja. Če bi šlo za mojega sina, visokega 190 cm, ki rad igra košarko in ima izrazito razvite mišice, bi izbral kvadricepsni presadek – zanesljiv, močan in primeren za obremenitve, ki jih zahteva tak šport. Pri njegovi mlajši sestri, drobni in rekreativni kolesarki, pa bi se odločil za STG presadek – ta je bolj primeren za njeno telesno zgradbo in vrsto dejavnosti.

In če bi moral izbirati zase? Iskreno povedano, bi najprej vprašal kirurga: "Katero tehniko najbolje obvladate? S katerim vsadkom imate pri podobnih pacientih najboljše rezultate?" Kajti čeprav se rezultati med različnimi tehnikami v povprečju ne razlikujejo bistveno, je pogosto bolj kot vsadek sam pomembno, da kirurg uporablja metodo, ki jo najbolje pozna – rutinska natančnost je v tem primeru zlata vredna.

 Na koncu: preventiva je zmeraj boljša od operacije

Čeprav smo danes sposobni zelo uspešno zdraviti poškodbe sprednje križne vezi, je še vedno najboljša rešitev, da do poškodb sploh ne pride. Vaje za stabilizacijo kolenskega sklepa, propriocepcijo in koordinacijo, kot jih vsebujejo programi FIFA 11+ ali podobni, bistveno zmanjšajo tveganje za poškodbo – še posebej pri mladih športnikih.

Če sklenemo: operacija ACL je zahteven, a uspešen poseg – a le, če mu sledijo natančno izveden kirurški del, strokovno vodena rehabilitacija in zagnan, discipliniran pacient. Kirurg, ki razume, da pri tem le pomaga naravi opraviti svoje delo, pa je tisti, ki največkrat vodi k uspehu.

Povezane vsebine:

• Sprednja križna vez: poškodba in zdravljenje (video razlaga ortopedskega kirurga)

• Varujmo svoja kolena - tvegani športi za sprednjo križno vez
• 5 najbolj pogostih vzrokov bolečine v kolenu in fizioterapevtsko zdravljenje