Ko si fizioterapevt poškoduje meniskus

 Šepajoči fizioterapevt

Pred kratkim sem si ponovno poškodoval levo koleno. Tokrat so bile težave tako izrazite, da sem komaj še hodil (šepal sem tako očitno, da so me v ambulanti začeli že pacienti čudno gledati). Glede na mehanizem poškodbe, simptomatiko in klinični pregled kolena sem hitro posumil, da gre najverjetneje za ponovno poškodbo medialnega (notranjega) meniskusa. Ker je šlo že za drugo poškodbo v zadnjih petih letih, sem se odločil opraviti dodatne preiskave — z namenom, da vzroku težav resnično pridem do dna in izberem najbolj ustrezno obliko zdravljenja.

"Ko te poškodba ustavi, se zdi, kot da se je ustavilo celo življenje."

Kot fizioterapevt se vsakodnevno srečujem z najrazličnejšimi poškodbami meniskusa: od naključnih, pogosto povsem asimptomatskih sprememb, ki jih odkrijemo ob preiskavah drugih poškodb (na primer ligamentov) do raztrganin pri mladih, športno aktivnih posameznikih. Pogosto spremljam tudi okrevanja po operacijah, kot je šivanje meniskusa. Poškodbe meniskusa so izjemno raznolike – in prav takšne so tudi poti njihovega zdravljenja.

Ker vsakodnevno sodelujem s specialisti ortopedi in sledim raziskavam, dobro poznam postopek diagnosticiranja, možnosti zdravljenja in najnovejše smernice. A kljub vsemu znanju in izkušnjam obstaja nekaj, na kar te nič ne more zares pripraviti: na občutke, ko si poškodovanec ti sam; ko ti nista  odvzeta le šport ali vadba, temveč tudi osnovna zmožnost gibanja – funkcija sklepa, ki si jo prej jemal za samoumevno.

Dobro se spominjam, kaj mi je nekoč dejal pacient Denis: "Ko te poškodba ustavi, se zdi, kot da se je ustavilo celo življenje." 

In nenadoma sem tudi sam postal del te zgodbe – ne več zgolj kot terapevt, ampak kot pacient. Nekdo, ki mu poškodba prekine ritem dneva, dodobra preizkusi meje potrpežljivosti in postavi telo pred preizkušnjo. V tem prispevku želim deliti svojo izkušnjo – ne le z vidika strokovnjaka, temveč kot nekdo, ki je moral na lastni koži preizkusiti vse tisto, kar običajno svetujemo drugim.

Kaj potrebuje poškodovanec? Zaupanje in timsko delo

Takrat sem se vprašal: kako bi se v vlogi pacienta znašel nekdo brez strokovnega znanja? Bi znal v poplavi (pogosto marketinško obarvanih) informacij prepoznati tisto, kar je resnično pomembno? Bi našel prave odgovore? Verjetno bi si želel predvsem eno – zaupanja vredno ekipo strokovnjakov, ki delujejo usklajeno, si izmenjujejo informacije in človeka obravnavajo celostno.

Želel bi si okolja, kjer ortopedi, radiologi in fizioterapevti sodelujejo hitro, natančno in s skupnim ciljem: oblikovati načrt zdravljenja, ki resnično deluje. Imam srečo, da delam prav v takem okolju – z ekipo, kjer ima vsak svojo vlogo, a vsi sledimo istemu cilju: pomagati človeku, da se vrne v gibanje in življenje, ki si ga želi. Vedno po preprostem, a ključnem načelu: zdravimo tako, kot bi si želeli, da bi bili obravnavani sami.

Raztrganina ni vedno razlog za alarm

Ko govorimo o poškodbah meniskusa, je ključno razumeti, da niso vse raztrganine enake. Nekatere so povsem običajen del staranja, druge posledica starih poškodb, tretje nastanejo ob večjih obremenitvah, a ne povzročajo nujno težav. Zato vprašanje ni zgolj »ali imam raztrganino?«, temveč predvsem »za kakšno vrsto raztrganine gre?«

Horizontalna raztrganina medialnega meniskusa

V mojem primeru je magnetna resonanca potrdila sum: šlo je za horizontalno raztrganino medialnega meniskusa. Gre za vrsto poškodbe, kjer so osnovna struktura in oblika meniskusa večinoma ohranjeni, kar pomeni, da njegova funkcija blaženja in razporejanja sil ostane relativno nedotaknjena. Takšne poškodbe pogosto ne povzročajo izrazitih težav in so zato tudi v strokovnih krogih pogosto predmet razprav glede izbire ustreznega zdravljenja. V mojem primeru je šlo za razmeroma obsežno, a stabilno poškodbo, ki je verjetno nastala pri ponavljajočih se obremenitvah med treningom.

Premislek o možnostih: operacija ali ne?

Z ortopedom sva skupaj pregledala možnosti. Prva je bila delna odstranitev poškodovanega dela meniskusa, ki običajno prinese hitro olajšanje simptomov in omogoči hitro vrnitev k vsakodnevnim dejavnostim, vendar dolgoročno pomeni nekoliko večje tveganje za obrabo sklepa. Druga možnost je bila šivanje meniskusa, ki ohrani njegovo strukturo, a je uspešna predvsem pri mlajših in svežih poškodbah – v mojem primeru zaradi obsežnosti ni bila realna izbira. Tretja možnost, ki sem jo na koncu tudi izbral, je bila konzervativno zdravljenje – torej fizioterapevtska rehabilitacija brez operacije.

Bolj podrobna razlaga o možnostih zdravljenja poškodb meniskusa dr. Domna Stropnika, dr. med., specialista ortopedske kirurgije, je dostopna tukaj.

Odločitev za konzervativno zdravljenje

Glede na svojo klinično sliko in izkušnje s pacienti sem vedel, da je to lahko povsem enakovredna alternativa operaciji – ob pogoju, da je poškodba stabilna in da si pripravljen na dosledno in strukturirano vadbo. Proces ni hiter. Zahteva potrpežljivost, disciplino in zaupanje v postopnost napredka. 

Kdaj rehabilitacija ni dovolj?

Konzervativno zdravljenje je manj primerno, če pride do:

• Zatikanja– med gibanjem koleno nenadoma »zaskoči« in se ne more več prosto premikati
• Nestabilnosti kolena – koleno nenadzorovano popusti ali »klecne«, 
• Epizode otekanja (efuzije) – koleno večkrat zateče in se »napihne« brez očitnega razloga

Takšni simptomi lahko nakazujejo, da je v sklepu nekaj mehanskega, kar sklep draži ali povzroča zatikanje – in takrat rehabilitacija morda ne bo dovolj.

Ena takšna situacija, ki vključuje kakšnega izmed teh znakov morda še ni razlog za alarm. Posvet z ortopedom pa je nujen, če se omenjeni znaki:

•  pojavljajo pogosteje;
• sprožijo že pri lažjih obremenitvah (npr. hoja);
• trajajo dlje, preden se umirijo;
• vztrajajo kljub počitku in rehabilitaciji.

Zato je zelo pomembno, da je rehabilitacija vodena multidisciplinarno in za pacienta skrbi medicinska ekipa, ki med seboj komunicira in razume širšo sliko ter zna zdravljenje prilagoditi posamezniku.

Znanje, praksa in vztrajnost lahko premikajo meje

Zame je bila to izkušnja, ki me je globoko obogatila – ne le kot terapevta, temveč tudi kot človeka. Ko se znajdeš v vlogi pacienta, začneš drugače dojemati, kaj v resnici pomeni okrevanje. Če bi bil danes znova na začetku, bi se za isto pot odločil še enkrat. Rehabilitacija ni bila lahka, zahtevala je doslednost, zbranost in včasih tudi spopad z lastnimi dvomi, a se je poplačala. Po nekaj mesecih ciljno usmerjene vadbe sem se brez bolečin vrnil k športu, začel znova teči, hoditi v hribe in igrati košarko – brez operacije. Ta vrnitev ni bila zgolj telesna, bila je tudi notranja zmaga – potrditev, da so znanje, praksa in vztrajnost lahko močna kombinacija, ki premika meje.

Povezane vsebine:

Klik v kolenu: morda je kriv meniskus (dr. Domen Stropnik, dr. med., spec. ortopedske kirurgije)