
Ahilova tetiva: ko te močna vzmet nenadoma pusti na cedilu
Ahilova tetiva je »močna vzmet«, ki povezuje mišici meč s petno kostjo. Gre za največjo in najmočnejšo tetivo v človeškem telesu. Pri hoji, teku ali skoku deluje neopazno in brez težav, toda ko se vname ali pretrga, nas lahko popolnoma zaustavi. Brez nje so celo osnovni gibi, kot je na primer dvig na prste, skoraj nemogoči.
Na Ahilovo tetivo redko pomislimo dokler se ne oglasi z bolečino. Težave se največkrat pojavijo pri športu: ob skoku, hitrem šprintu ali nenadni spremembi smeri. Takrat se lahko zgodi, da tetiva ne zdrži obremenitve in poči. Največkrat se to zgodi tik nad peto, kjer se tetiva pripenja na kost. Ta del ima slabšo prekrvavitev, zato se celi počasneje ter je tudi najbolj podvržen poškodbam.
Zakaj ravno meni?
To je eno prvih vprašanj, ki se pojavijo pri pacientih. Raztrganina Ahilove tetive se ne zgodi kar naključno in ne prizadene vsakogar. Najpogosteje doleti aktivne ljudi med 30. in 45. letom starosti. V tem obdobju je telo še vedno močno in sposobno, a tetive niso več tako elastične kot kakšno desetletje poprej. Mnogi so v tej starosti rekreativni športniki, kar je sicer zdravo, a večje obremenitve pomenijo tudi večje tveganje za poškodbe.
Poškodba Ahilove tetive pogosteje prizadane moške kot ženske. Poleg tega pa lahko na občutljivost tetive vplivajo tudi zdravila. Steroidne injekcije, ki se uporabljajo pri različnih bolečinah ali vnetjih, lahko oslabijo tkivo okoli tetive. Dodatno tveganje pa predstavljajo nekatera zdravila, na primer steroidne injekcije, ki se uporabljajo za lajšanje bolečin ali vnetij, saj lahko oslabijo tkivo v okolici tetive.
Kaj občutimo, ko tetiva poči?
Poškodba se običajno začne z nenadno in ostro bolečino v predelu meč, pogosto jo spremlja slišen pok, kot da je nekaj počilo. Bolečina je intenzivna in se pojavi takoj, pogosto pa se razvijeta tudi oteklina in čez nekaj ur modrica.
Najbolj značilen opozorilni znak pa je izguba moči v stopalu. Nenadoma ni več mogoče normalno stopiti na prste ali se odriniti pri hoji. Nekateri sicer lahko še naredijo nekaj korakov, vendar le s šepanjem in občutkom, da noga preprosto ne uboga več. Ob dotiku se pogosto zatipa celo manjša vdolbina tik nad peto: na mestu, kjer bi sicer morala biti napeta tetiva.
Zdravljenje raztrgane Ahilove tetive
Ko pride do raztrganine, je po potrditvi diagnoze odločitev o zdravljenju. Pristop je lahko konzervativen ali operativen. Kaj je primernejše, je odvisno od posameznika, njegovega življenjskega sloga in splošnega zdravstvenega stanja.
Konzervativno zdravljenje pomeni, da se stopalo namesti v posebno opornico ali ortopedski čevelj, ki drži gleženj v položaju, kjer se tetiva lahko zaceli. To običajno priporočamo manj aktivnim posameznikom ali tistim, ki zaradi drugih zdravstvenih težav niso primerni za operacijo.
Pri operativnem zdravljenju se tetiva zašije. Običajno se ortopedi za ta način pogosteje odločijo pri mlajših in športno aktivnih, saj zmanjša tveganje, da bi se tetiva ponovno pretrgala. Po operaciji se prav tako uporablja opornica ali čevelj, nato pa sledi postopno vračanje v gibanje in fizioterapijo.
Potrpežljivost pri rehabilitaciji se obrestuje
Čeprav se zdi, da je po operaciji ali zacelitvi tetive vse spet kot prej, se pravo delo šele začne z rehabilitacijo. Ljudem, ki pridejo k meni na terapevtsko obravnavo vedno povem, da je obnova funkcije Ahilove tetive je dolgotrajen proces, ki poteka korak za korakom, a je ključna za varno in uspešno vrnitev v vsakdanje življenje ali šport.
Ne glede na to, ali ste tetivo zdravili operativno ali konzervativno, je kakovostna fizioterapevtska obravnava odločilna. Fizioterapija pomaga tetivi pridobiti gibljivost, moč in funkcionalnost ter preprečuje ponovne poškodbe. Rehabilitacija se običajno začne že kmalu po zdravljenju takoj, ko je varno začeti z gibanjem. Prva faza je namenjena zmanjšanju oteklin, izboljšanju gibljivosti gležnja in spodbujanju prekrvavitve tkiv, ki se celijo.
Po začetnem okrevanju in pridobivanju osnovne stabilnosti se v rehabilitacijo vključijo osnovne vaje, ki pomagajo ohraniti gibljivost gležnja in preprečujejo otrdelost. Poleg njih pa se vključi tudi terapevtske metode, kot so masaža, limfna drenaža, ultrazvok, laser ali TECAR, ki podpirajo celjenje, medtem ko vaje za druge dele telesa skrbijo za ohranjanje celostne telesne kondicije.
Ko tetiva pridobi nekaj elastičnosti, se postopoma uvajajo vaje za moč – predvsem za mečno mišico in stabilizacijo gležnja. Velik poudarek je tudi na ravnotežju in propriocepciji, saj poškodba pogosto moti občutek za položaj telesa. Fizioterapevt spremlja napredek, prilagaja obremenitve in opozarja na morebitne kompenzacijske vzorce, kar zmanjša tveganje za ponovne poškodbe.
V naslednjih fazah se vključujejo funkcionalne obremenitve: hoja po neravnih podlagah, premagovanje stopnic, kolesarjenje, plavanje in kasneje vaje z več dinamike – kratki teki, skoki, pliometrične vaje in simulacije gibov, ki jih uporabljate v vsakdanjem življenju ali pri športu.
Nazaj v sproščeno in samozavestno gibanje
Vsaka poškodba Ahilove tetive je drugačna, zato mora biti rehabilitacija prilagojena pacientovi starosti, predhodni aktivnosti in ciljem po okrevanju. Dober program fizioterapije ne pomeni le vaj, vključuje tudi svetovanje, spremljanje napredka in motivacijsko podporo, kar pomaga, da okrevanje poteka varno in učinkovito.
Celoten proces lahko traja od šest mesecev do enega leta, odvisno od vrste zdravljenja, telesne pripravljenosti in doslednosti pri izvajanju vaj. Pravilno načrtovan in individualno prilagojen program omogoči, da se gibanje ne vrne le brez bolečin, ampak tudi naravno, sproščeno in samozavestno.

Jure Franko, konec bolečin v kolenu
Jure Franko

Irena Avbelj, koleno končno ne boli
Irena Avbelj