Ko asfalt postane sovražnik: o poškodbah pri kolesarstvu
06.07.2026
Vsako poletje, ko se po francoskih cestah pelje pisana kolona kolesarjev, milijoni gledalcev po svetu sledijo dramatičnim vzponom, taktičnim bojem za rumeno majico in seveda – padcem. Tour de France je ena najlepših, a tudi najbolj nevarnih športnih prireditev na svetu, in kot ortoped vsako leto v ambulanti vidim odmev tega, kar se dogaja na televizijskih zaslonih: ljudje, ki se navdušeni nad dirko povzpnejo na kolo, pogosto po dolgem premoru, in si pri tem poškodujejo marsikaj več kot le ego.
Zakaj je kolesarjenje tako tvegano
Na prvi pogled deluje kolesarjenje kot blag šport, prijazen do sklepov, brez udarcev, ki jih poznamo pri teku ali nogometu. In res, dokler kolesar sedi na kolesu, so obremenitve sklepov razmeroma majhne. Težava nastane v trenutku, ko fizika reče svoje: kolesar se giblje s hitrostjo 30, 40 ali celo 80 kilometrov na uro (na spustih), telo pa ob padcu nima nobene zaščite razen čelade, morda nekaj blazinic in tanke kolesarske obleke.
Padec s kolesa je zato pogosto bolj podoben prometni nesreči kot športni poškodbi. Telo absorbira veliko kinetično energijo na majhni površini, pogosto na rami, komolcu, kolku ali dlani, ko se kolesar skuša ujeti.
Najpogostejše poškodbe, ki jih vidimo v ambulanti
Zlomi ključnice so klasika kolesarskega sveta. Ključnica je dokaj izpostavljena kost, ki pri padcu na bok ali iztegnjeno roko hitro poči. Med profesionalci je to ena najpogostejših poškodb na dirkah, tudi na Touru vsako leto kakšen kolesar zaradi nje predčasno odstopi.
Poškodbe ramenskega obroča, predvsem izpah ramenskega sklepa in poškodbe akromioklavikularnega sklepa, so pogoste pri padcih na iztegnjeno roko ali neposredno na ramo.
Odrgninam in globokim ranam pri kolesarjih pravimo kar "road rash". Čeprav zvenijo banalno, so lahko zelo boleče, počasi celijo in pri globljih primerih puščajo trajne brazgotine, včasih pa segajo do mišic ali kit.
Poškodbe zapestja in dlani, vključno z zlomom koželjnice, so pogoste, ker je refleksni odziv ob padcu vedno enak: roka gre instinktivno naprej, da bi ublažila udarec.
Poškodbe kolen so manj pogoste pri akutnih padcih, a zelo pogoste kot kronična, obremenitvena težava predvsem pri rekreativcih, ki nepravilno nastavijo višino sedeža ali položaj stopalk, kar dolgoročno draži pogačico ali iliotibialni trakt.
Pretres možganov in poškodbe glave so najresnejša skupina poškodb. Čelada je tu ključna, saj znižuje tveganje za hude poškodbe glave, a ga ne odpravi povsem. Pri profesionalcih smo v zadnjih letih videli tudi nekaj resnih padcev z dolgotrajnimi posledicami, kar je dirko spodbudilo k strožjim varnostnim pravilom.
Kaj se lahko naučimo od profesionalcev
Ekipe na Touru imajo medicinske ekipe, ki obvladujejo vse, od akutne oskrbe ran do rehabilitacije po zlomih, vendar pa imajo tudi nekaj preventivnih navad, ki jih lahko povzame vsak rekreativni kolesar:
Pravilna nastavitev kolesa je temelj. Previsoko ali prenizko nastavljen sedež in narobe nastavljen krmilni drog lahko dolgoročno obremeni kolena, hrbtenico in zapestja. Splošno priporočilo je obisk specializirane kolesarske trgovine za osnovne nastavitev ("bike fitting”), še posebej če kolesarite redno in dlje časa.
Drugo pravilo je postopno povečevanje obremenitve. Po zimskem premoru se telo ne sme čez noč vrniti na nivo, kjer je bilo lansko poletje. Mišice, kite in ligamenti potrebujejo čas za prilagoditev, sicer hitro pride do vnetij kit (tendinitis), predvsem v predelu kolena in Ahilove tetive.
Zaščitna oprema ni okrasek. Čelada je obvezna in mora biti pravilno nameščena vodoravno na glavi, tesno, vendar ne boleče zategnjena. Kolesarske rokavice ščitijo dlani pri padcu, oblačila z blazinicami pa zmanjšajo poškodbe kože.
Kaj storiti, če pride do padca
Pri manjših odrgninah je za preprečevanje okužbe ključno temeljito čiščenje rane, pesek in delce asfalta je treba odstraniti, sicer se rana slabše celi. Pri sumu na zlom (huda bolečina, oteklina, nezmožnost gibanja sklepa) je vedno bolje poiskati zdravniško pomoč, tudi če se zdi poškodba na prvi pogled blaga, saj se marsikateri zlom ključnice sprva zamenja za hujšo modrico.
Pri vsakem udarcu v glavo, tudi če se zdi blag, velja previdnost: omotica, slabost, zmedenost ali izguba zavesti, čeprav le za trenutek, zahtevajo takojšen pregled.
Navdih z mero
Tour de France je čudovita priložnost, da se tudi sami povzpnemo na kolo in izkoristimo poletne dni. Toda navdušenje naj spremlja zdrava mera previdnosti: pravilno nastavljeno kolo, ustrezna oprema in postopno vračanje v formo so najboljša zaščita pred tem, da bi se po vzoru najljubšega kolesarja znašli ne na stopničkah, ampak v ortopedski ambulanti ali bolnišnici.
Kolesarjenje ostaja eden najbolj zdravih športov za srce, pljuča in sklepe, vse dokler ne pozabimo, da je tudi cesta lahko nepredvidljiv nasprotnik.
Povezane vsebine