Sodobni kriteriji za varno rehabilitacijo in vrnitev v šport po zvinu gležnja

Eden najbolj uveljavljenih modelov za odločanje o vrnitvi v šport je model PAASS, ki ocenjuje pet ključnih področij: bolečino (pain), okvaro gležnja (ankle impairments), športnikovo zaznavanje stabilnosti (athlete readiness), senzomotorični nadzor (sensorimotor control) in športno-specifično funkcionalnost (sport performance).

Merilo je odsotnost bolečine

Bolečina mora biti odsotna ali sprejemljiva med športnimi aktivnostmi in hkrati tudi v zadnjih 24 urah. Vztrajnje bolečine ali otekline med tekom, skoki ali spremembami smeri gibanja lahko kaže na nepopolno okrevanje. Prav tako morajo biti odpravljene funkcionalne okvare gležnja. Športnik mora pridobiti normalna gibljivost, predvsem je pomembna dorzalna fleksija. Potrebno je okrepiti moč mečnih mišic in mišic stopala. Vzdržljivost in eksplozivnost v primerjavi z nepoškodovano stranjo so ključnega pomena za varno športno aktivnost.

Zaupanje v telo

Pomembno vlogo ima tudi športnikovo lastno zaznavanje stabilnosti. Mnogi športniki tudi po telesnem okrevanju občutijo nestabilnost ali strah pred ponovno poškodbo. Psihološka pripravljenost in zaupanje v gleženj pomembno vplivata na uspešno vrnitev v šport. Športnik mora  pridobiti senzomotorični nadzor nad gibanjem gležnja z vajami za ravnotežje in propriocepcijo.

Športnik mora za varno vrnitev v tekmovanja oziroma intenzivnejše športne aktivnosti uspešno opraviti specifične športne funkcionalne naloge, kot so skoki, doskoki, izvajanje hitre spremembe smeri gibanja, pospeševanja in določene takoimenovane “agility” vaje (tek med stožci, tek naprej in nazaj med dvema črtama, cik-cak tek, skoki na eni nogi,…). Priporočljivo je upoštevati tudi kriterij dokončanja celotnega treninga brez težav.

Različni časi okrevanja

Blažji zvin prve stopnje običajno zahteva od dva do šest tednov rehabilitacije, medtem ko poškodbe vezi in tetiv pogosto potrebujejo bistveno daljše okrevanje. Raziskave najbolj podpirajo zgodnjo funkcionalno rehabilitacijo s postopnim obremenjevanjem, terapevtskimi vajami ter uporabo opornic ali tapinga. Dolgotrajna imobilizacija se danes priporoča le pri težjih poškodbah.

Varna vrnitev v šport

Strukturiran rehabilitacijski program, ki vključuje izboljšanje gibljivosti, krepitev mišic, ravnotežje in športno-specifične vaje, dokazano zmanjšuje tveganje za ponovne poškodbe in izboljšuje dolgoročne rezultate zdravljenja. Varna vrnitev v šport mora zato temeljiti na kombinaciji objektivnih testov, klinične presoje in športnikove samozavesti, ne pa zgolj na času od poškodbe. Pri tem ima zelo pomebmbno vlogo natačna slikovna diagnostika (rentgen in magnetna resonanca) ter klinični pregled, posvet in vodenje pri ustreznem specialistu (ortoped, travmatolog, fiziater). Zelo priporočljivo je tudi spremljanje fizioterapevta med rehabilitacijo.