Srebrna vrnitev: Od operacije do medalje

London, 22. februar. 11.55 GMT. 

Maks stoji na robu tatamija. Z roko si popravi živahne temne kodre in dvigne pogled. Nasprotnik mu zre v oči, pripravljen je. Tudi Maks je pripravljen. In upa, močno upa, da je pripravljeno tudi njegovo koleno. V misli se mu prikrade kanček dvoma, spomin na prestane bolečine. Ne, ne bo se pustil strahovom in negativnim mislim. Za hip zapre oči in globoko vdihne; vdihne samozavest, moč, pozitivno energijo, kot sta se dogovorila s trenerjem. Tako. Naj se borba začne.

Le dobra dva meseca pred tem, torek je, se v bolniški sobi zbuja iz anastezije. Malo je omotičen, šibak, ampak lahko misli. In prva misel je koleno. Meniskus. Je operacija uspela? “Kdaj lahko spet treniram?” je Maksovo prvo vprašanje ortopedu operaterju, prof. dr. Husseinu. “Verjetno precej kmalu,” je optimističen zdravnik. “A začeli bomo previdno in počasi – najprej rehabilitacijski program, spremljanje, napredka, nato pa dalje.”

“Previdno in počasi,” v mislih namrščeno ponovi Maks. Te besede ne ustrezajo njegovemu značaju. Oče in dedek, navdušenca nad borilnimi športi, sta ga kot živahnega dečka  spodbujala h gibanju in tako je kot prvošolec začel z jiu-jitsum, idealno kombinacijo borbenosti in vztrajnosti. Pred štirimi leti sta oče in dedek ustanovila klub doma, v Litiji in s tem so treningi postali bolj pogosti in intenzivni. Začel se je udeleževati tekmovanj, skoraj vsa so potekala zunaj meja, delo je obrodilo sadove: tretja, druga, prva mesta. In vedno brez poškodbe, zdrav kot riba.

“Kako dolgo ne bom smel trenirati? Koliko treningov bo treba izpustiti? Koliko tekem?” se mu je kot temen oblak zgrnilo na glavo, ko je dr. Hussein pozno jeseni ugotovil poškodbo meniska in predlagal operacijo. Bolečina se je sicer začela poleti, potem se je iz tedna v teden stopnjevala in ni bilo druge, kot da poišče strokovno pomoč.

Zdravnik ga potolaži, da se športniki – sploh tako mladi in fizično pripravljeni, kot je Maks, po tej operaciji v šport vrnejo precej hitro. “Seveda pa je zelo nehvaležno dajati neke splošne napovedi – vsak ima svoj ritem okrevanja.”

“Ampak… kaj, če ne bo nikoli več ne bom dosegel enake forme? Sedaj sem član slovenske reprezentance, res mi gre dobro … poznam ljudi, ki so po poškodbah zelo nazadovali, trajalo je mesece, pri nekaterih celo leta, da so se vrnili na prejšnji nivo. Nekateri pa sploh nikoli … Kaj če, kaj če …?”

“Daj no, ne javkaj in razmišljaj bolj pozitivno. Si borec ali nisi?” ga pred dejstvo odločno postavi trener. “Po operaciji bomo skupaj z ortopedom in fizioterapevtom naredili ‘bojni plan’ in te spravili nazaj v red. Nisi ne prvi ne zadnji.”

Ok, ja, saj bo, saj bo. Če bo treba, bo vsako vajo ponovil tisočkrat. Če bo treba, bo potrpel. Le da bi se vrnil.

London, 22. februar. 15.30 GMT. Podelitev odličij.

Maks s prsti drsi po medalji, ki mu visi okrog vratu. Srebrna. Na prvi tekmi po operaciji! Nazaj sem! Naaazaaaj. Še znam. Še sem v igri! Hvala dr. Hussein. Artros. Trener. Fizioterapevt. Vsi moji. Da se. In itak, da sem borec.

Povezane vsebine:

Tekmujem z glavo in poslušam svoje telo (vrnitev triatlonca po operaciji meniska)