»Ali lahko telovadim, če me boli?« To je eno najpogostejših vprašanj, ki jih fizioterapevti slišimo od ljudi s poškodbami ali bolečinami v sklepih in mišicah, ki so pogosto tudi presenečeni, ko jim naročimo, naj na terapijo pridejo v športni opremi.
Pacienti so pogosto zmedeni zaradi nasprotujočih si informacij. Po eni strani slišijo »več se gibaj«, po drugi strani pa opozorila, naj bodo pazljivi, da se bolečina ne bi povečala. Mnogi raje počakajo, da bolečina povsem izgine, preden se sploh lotijo kakršnekoli vadbe.
Vadba je ključen del fizioterapije
Pomemben del kakovostne fizioterapevtske obravnave je prav terapevtska vadba. Del fizioterapije namenimo učenju vaj, ki pripomorejo k zmanjševanju bolečine in postopno vzpostavljajo zaupanje v gibanje. Pri tem se pogosto izkaže, da je bolečina med vadbo lahko celo koristno vodilo – ne ovira, ki bi nas morala popolnoma ustaviti.
Ena izmed glavnih nalog fizioterapevta je pravzaprav izbira primernih vaj za posameznika. Pri izbiri in prilagajanju terapevtske vadbe spremljamo tri ključne dejavnike: intenziteto bolečine med vadbo, stopnjevanje bolečine in kakovost gibanja ter reakcijo po terapevtski vadbi.
Minimalna do zmerna bolečina je med vadbo lahko prisotna; pri tem si pomagamo z lestvico bolečine od 1 do 10, kjer pacient sam oceni njeno intenziteto. Bolečina v razponu od 0 do 3 običajno ne predstavlja nevarnosti, zato lahko z vajami nadaljujemo. Če pa se pojavi močna ali ostra bolečina, oteklina, rdečica, izguba nadzora nad gibanjem, šepanje ali klecanje, vadbo prekinemo, saj je to za fizioterapevta znak, da je potrebna prilagoditev vaj in zmanjšanje obremenitve. Ob začetku obravnave pacienta vedno vprašamo, kako se je počutil po prejšnji terapiji, pri čemer sta pogosti mišična občutljivost (»musklfibr«) in začasna bolečina, ki običajno izzvenita v 24–48 urah. Blaga reakcija po vadbi je lahko koristna, saj prispeva k razvoju mišične moči, izboljšanju obremenitvene sposobnosti sklepov in učinkovitosti gibanja, vendar v primeru, da bolečina vztraja več dni ali se simptomi stopnjujejo, posamezne vaje prilagodimo ali jih začasno opustimo.
Velik poudarek dajemo pravilni in kakovostni izvedbi vaj, ob stalnem nadzoru in občutku varnosti, pri čemer fizioterapevti določimo tudi vaje, ki jih pacienti redno in samostojno izvajajo doma, ob upoštevanju možnosti pojava mišične občutljivosti in blage, začasne bolečine, ki običajno izzveni v 24–48 urah. Pomemben del rehabilitacije je postopno stopnjevanje vadbe, ki ne vključuje le povečevanja teže, temveč tudi več ponovitev, večji obseg giba, večjo hitrost izvedbe, večjo pogostost vadbe ter vključevanje kompleksnejših gibov, pri čemer fizioterapevti ob vsaki obravnavi spremljamo odziv telesa in vadbo po potrebi prilagodimo.
V določenih primerih svetujemo tudi začasno razbremenitev bolečega sklepa ali mišice v vsakdanjem življenju, kar lahko vključuje prilagoditve pri hoji, dvigovanju, sedenju, uporabi stopnic, rekreaciji ter ergonomske prilagoditve delovnega mesta.
Ob strokovnem vodenju je strah odveč
Strah pred telovadbo ob bolečini je pogost, vendar ob strokovnem vodenju fizioterapevta izvajanje določenih vaj ni nevarno. Fizioterapevt zna presoditi, katera bolečina je še varna, oceniti stopnjo tveganja ter vadbo in obremenitev prilagoditi posamezniku. Terapevtska vadba se začne postopno, z vajami, ki jih telo dobro prenaša, v varnih položajih in z velikim poudarkom na pravilni izvedbi. S tem se ne zmanjšuje le bolečina, temveč se ponovno gradi zaupanje v gibanje, hkrati pa se preprečuje poslabšanje simptomov, ki pogosto nastane ob izogibanju aktivnosti. Telo se namreč prilagaja redni, nadzorovani obremenitvi, zato sta počasen začetek in postopno stopnjevanje vadbe ključna za varno in učinkovito rehabilitacijo.
Povezane vsebine