Zdravljenje okvar rotatorne manšete

Verjetnost ponovne raztrganine je odvisna od več dejavnikov. Pomembno vlogo imajo velikost raztrganja, kako dolgo je raztrganina že prisotna in starost pacienta. Večje, kronične raztrganine rotatorne manšete imajo praviloma večje tveganje za ponovitev.

Na potek celjenja lahko pacient pomembno vpliva tudi sam. Dosledno upoštevanje navodil rehabilitacije je ključno, prezgodnje ali prevelike obremenitve lahko ogrozijo zaraščanje kite. Koristno je izogibanje težkim fizičnim obremenitvam. Zelo koristna je opustitev kajenja, saj slednje slabša prekrvavitev kit in pomembno zavira celjenje po operaciji.

Celjenje kite na kost je postopen biološki proces, ki traja več mesecev. Začetno celjenje traja približno pet do šest tednov. V tem obdobju se kita zraste s kostjo a je še zelo občutljiva.

Po tem času se začne fizikalna terapija, vendar mora biti sprva zelo zmerna. Kitna narastišča so v tej fazi še ranljiva in se ob prehitri ali preveliki obremenitvi hitro vnamejo. V naslednjih mesecih poteka postopno preurejanje kolagenskih vlaken v kiti, zaradi česar postaja ta bolj odporna na obremenitve.

Rehabilitacija se temu prilagaja in stopnjuje postopoma. Približno po dveh mesecih se dodajo vaje proti uporu in vadba z majhnimi utežmi. Vsakodnevne aktivnosti lahko večina pacientov začne postopno izvajati po približno treh mesecih. Z vajami za krepitev kit in mišic je smiselno nadaljevati vsaj do šestega meseca po operaciji. S športnimi obremenitvami in težjim fizičnim delom je mogoče začeti med šestim in osmim mesecem po operaciji, odvisno od poteka celjenja in vrste obremenitev.

Čas vrnitve k delu ali športu je odvisen od vrste obremenitev, velikosti raztrganine in poteka okrevanja. Pri lažjih vsakodnevnih opravilih in delu, ki ne zahteva dvigovanja ali ponavljajočih se gibov nad glavo, je postopna vrnitev običajno možna po približno treh mesecih. Takrat je kita že dovolj stabilna za osnovne obremenitve, vendar še ne za večje napore.

Težje fizično delo, delo nad glavo in športne aktivnosti zahtevajo bistveno več časa. S takšnimi obremenitvami praviloma varno začeti med šestim in osmim mesecem po operaciji. Pomembno je, da se obremenitve stopnjujejo postopno. Prezgotnja vrnitev k polnim obremenitvam poveča tveganje za vnetje in ponovno poškodbo kit. Zato je ključno, da se hitrost vračanja vedno prilagodi poteku napredovanja funkcije rame med rehabilitacijo.

Biološki pristop pomeni, da pri operaciji ne uporabljamo umetnih sider, temveč kito pritrdimo s šivi neposredno preko kosti. Na ta način v največji možni meri ohranimo naravno strukturo kosti in njeno prekrvavitev. Ker se izognemo vstavljanju tujkov v kost, ustvarimo boljše pogoje za celjenje kite in zmanjšamo tveganje za zaplete ter ponovne raztrganine.

Sidra lahko negativno vplivajo na kost in okolje, kjer se kita celi. Kovinska sidra se lahko premaknejo, poškodujejo sklepne površine in otežujejo kasnejšo diagnostiko. Razgradljiva sidra se pogosto ne razgradijo popolnoma, v kosti sprožijo reakcije tkiva, povzročajo raztapljanje kosti in nastanek cist. Vse to slabša prekrvavitev in zmanjša možnosti za kakovostno zaraščanje kite.

Rehabilitacija je ključni del uspešnega zdravljenja. Prvi cilj po operaciji je, da se kita varno in kakovostno zaraste. Zato je v začetnem obdobju potrebna potrpežljivost in dosledno upoštevanje navodil. Šele nato sledi postopno in individualno prilagojeno razgibavanje. Kadar se operacija in rehabilitacija dopolnjujeta, je možnost za popolno funkcionalno okrevanje rame najboljša.