Sindrom zapestnega prehoda (karpalni kanal)

Sindrom zapestnega prehoda se najpogosteje kaže kot mravljinčenje ali pekoč občutek v prstih, predvsem ponoči, ko je zapestje pogosto v upogibu.

Bolečina se lahko širi iz zapestja proti prstom ali v podlaht. Pojavljajo se otrplost, slabša zaznava dotika in občutek »težkih« prstov. Mnogi bolniki navajajo, da morajo roko »otresti«, kar začasno ublaži simptome (t. i. flick sign). V naprednejših primerih se lahko pojavi tudi zmanjšana moč prijema ali izpuščanje predmetov iz rok.

Na pregled je smiselno priti, če se simptomi pojavljajo več dni zapored, če motijo spanec ali če se kljub počitku in spremembam navad ne umirijo.

Pregled je nujen, kadar se pojavi vztrajna otrplost, slabša moč v prstih ali težave pri oprijemu predmetov, saj lahko dolgotrajna utesnitev živca povzroči trajnejše okvare.

Diagnoza temelji na kliničnem pregledu in specifičnih testih za mediani živec (na primer Phalenov in Tinelov znak).
Za potrditev stopnje utesnitve se uporablja elektromiografija (EMG), ki oceni prevajanje živca skozi zapestje. Po potrebi se opravi tudi ultrazvok, ki prikaže zadebelitev živca ali zožanje karpalnega kanala. Te preiskave pomagajo določiti najprimernejše zdravljenje.

Pri blažjih ali začetnih simptomih se priporoča opazovanje, sprememba vsakodnevnih navad in zmanjšanje ponavljajočih obremenitev zapestja. Zelo učinkovita je uporaba nočnih opornic, ki ohranjajo zapestje v nevtralnem položaju in preprečujejo nočne parestezije. Pomagajo lahko tudi enostavne raztezne in sprostitvene vaje za tetive in zapestje, skupaj z ergonomsko prilagoditvijo delovnega mesta.

Če simptomi kljub nošenju opornic, počitku in vajam ne izzvenijo, se lahko uporabi dodatne konzervativne ukrepe, kot so protivnetna zdravila ali, v izbranih primerih, injekcija kortikosteroida v karpalni tunel za zmanjšanje vnetja okoli živca.

Pri napredovalem sindromu ali kadar konzervativno zdravljenje ne prinese izboljšanja, je najučinkovitejša metoda kirurška dekompresija. Med posegom kirurg prereže transverzalni karpalni ligament, kar sprosti pritisk na medianusni živec in omogoči trajno olajšanje simptomov. Možna je tudi endoskopska izvedba, ki je manj invazivna in omogoča hitrejše okrevanje. Po posegu okrevanje običajno traja od dva do šest tednov, v tem času pa se postopoma vrača polna funkcija roke.