Veter v laseh, 10 življenj in bolečina v rami

Janez Jurca, strojni tehnik in skiper, že od mladih let diha z morjem. Navtika mu je v krvi, odkar pomni. Morje je njegov drugi dom, jadrnice njegovo zavetje, veter v laseh pa stalni spremljevalec. Čeprav je vajen vsakovrstnih, tudi kritičnih situacij, ga je nesreča z ramo precej presenetila.

Kanglico sem vendarle ujel!

"Tistega mrzlega, vetrovnega popoldneva sem se že petič spuščal v podpalubje jadrnice, da bi popravil motor. Z desne mi je bingljala 15-litrska kanglica z oljem, v levi sem trdno držal škatlo z orodjem. Kaplje dežja so mi polzele po hrbtu, veter me je rezal v obraz, a nisem se menil za to," začne svojo pripoved o dnevu nesreče.

"Idealno vreme za delo v motorni jazbini," sem si prigovarjal. "Danes se v nobenem primeru ne bi premaknili iz marine." Desno nogo sem že iztegnil navzdol, ko sem začutil, da mi kanglica polzi iz roke. Instinktivno sem stegnil prste za njo – in v tistem trenutku se mi je svet obrnil na glavo. Z nogami sem zgrešil oporo, telo je izgubljalo ravnotežje in naslednji hip sem se kot žoga zvalil po stopnicah. Bum, bum, bum! Udarec, tresk, bolečina – a kanglico sem vendarle ujel!”

"Imeli ste srečo, da se niste huje poškodovali," je dejal zdravnik, ko sem končal svojo pripoved. "Slikanje ni pokazalo zloma, a zaradi kalcinacij in zmanjšane gibljivosti rame priporočam CT in obisk ortopeda." "Še to," sem si mislil. Nikoli nisem rad hodil okrog zdravnikov, razen če je bilo res nujno. Že na ta pregled sem se – po prigovarjanju žene – prišel pokazat šele po treh mesecih, ker me je rama začela res hudo boleti in sem roko težko dvignil višje od popka.

Ne lakote, ne žeje, ne bolečine

Moj prag bolečine je precej visok. Po tistem padcu sem še tri ure popravljal motor, šele nato sem si privoščil kratek počitek. Ko se zakopljem v delo ali ko jadram, ne čutim ne lakote, ne žeje, ne bolečine – ničesar. Morje te utrdi, psihično in fizično. In jaz na morju preživim veliko časa. Leta 1982 sem si sam zgradil prvo barko. Od takrat sem prejadral Atlantik, dalmatinske in grške otoke poznam kot lasten žep. Poleg tega veliko popravljam motorje na jahtah in jadrnicah, delam tudi kot skiper. Najraje sem zunaj, na valovih. In ja, bolečino sem vedno znal ignorirati.

Če že grem, grem k najboljšemu

A tokrat ni šlo. Rama je vztrajno opozarjala nase. Operacija je bila neizogibna. "Če že grem pod nož, grem k najboljšemu," sem si rekel – in tako sem prišel do  Artrosa in dr. Mikeka. Operiran sem bil decembra. Januarja sem šel v toplice, sledila je fizioterapija. Počasi sem pridobival polno gibljivost in funkcijo roke.

In zdaj? Zdaj se pripravljam na jadranje v Grčiji. Operacije me ni bilo strah. Vajen sem še hujšega. Hvaležen sem za vsak dan, ki ga lahko znova preživim na morju. Vedno rečem, da se lahko mirno poslovim tudi jutri – ker sem v enem življenju živel najmanj 10 življenj. V glavi sem sicer še vedno star 20 let – in zdaj bo tudi moja rama sledila temu občutku. No, približno.

POVEZANE VSEBINE:

Članek: 5 dejavnikov, ki jih upoštevam pri zdravljenju ponavljajočih se izpahov rame (mag. Martin Mikek, spec. ortopedije)

Sklop video razlag o ramenskem sklepu