5 dejavnikov, ki jih upoštevam pri zdravljenju ponavljajočih se izpahov rame

Nestabilnost ramena je težava, ki se najpogosteje pojavlja pri najstnikih in mladih odraslih. Daleč najpogostejši so sprednji izpahi, kjer nadlaktnica zdrsne preko roba sklepne površine lopatice navzpred in navzdol. Ob vsakem izpahu se v različnem obsegu lahko poškodujejo hrustančne in kostne površine sklepa, labrum (meniskusu podobna struktura, ki poglablja sklepno površino lopatice) in kite rotatorne manšete. Vedno se ob izpahu tudi plastično deformira in raztegne sklepna ovojnica z vezmi. Ponavljajoči se izpahi ramenskega sklepa postopno okvarjajo ramenski sklep in večajo tveganje za kasnejši pojav obrabe hrustanca.  

Zdravljenje nestabilnosti ramena je v prvi vrsti usmerjeno v preprečitev ponavljanja izpahov. Edini učinkoviti način za to je operacija. Pri tem se moramo vedno odločiti, kdaj predlagati operacijo in katero vrsto operativnega posega izvesti.

Sam pri tem odločanju glede načina zdravljenja upoštevam naslednjih pet dejavnikov, ki vplivajo na verjetnost ponavljanja izpahov: 

1. Starost ob prvem izpahu – to je dejavnik, ki najbolj vpliva na verjetnost za ponavljanje izpahov. Najbolj rizična skupina so najstniki. Kadar se prvi izpah zgodi v tem starostnem obdobju, se izpahi praviloma tudi ponavljajo. Pri prvem izpahu po 30. letu starosti je verjetnost ponavljanja izpahov bistveno manjša.

2. Število predhodnih izpahov – na splošno velja, da se z naraščajočim številom izpahov veča stopnja nestabilnosti ramena, povečujejo se tudi okvare sklepnih površin. Operativna stabilizacija zahteva obsežnejšo popravo sklepa.  

3. Prisotnost kostnih okvar glenoida in humerusa – poleg starosti ob prvem izpahu so kostne okvare sklepnih površin najpomembnejši dejavnik, ki določa tveganje za ponovitev izpahov. Te spremembe obenem tudi neposredno vplivajo na uspešnost operativnega zdravljenja. Iz tega razloga kostne okvare sklepa ključno vplivajo na izbiro operativne metode za stabilizacijo ramenskega sklepa. V osnovi obstajata dve vrsti posegov za stabilizacijo ramena. Prva skupina so posegi na mehkih tkivih, s katerimi popravimo sklepno ovojnico in labrum. Najbolj poznana med temi je operacija po Bankartu. Artroskopska različica te operacije je najpogostejši način zdravljenja nestabilnosti rame brez kostnih okvar sklepa. V drugo skupino sodijo posegi pri katerih popravimo tudi kostno površino sklepa. Najbolj razširjena med temi posegi je operacija po Latarjetu, ki jo v Artrosu prav tako izvajamo v artroskopski minimalno invazivni različici.  

4. Hiperlaksnost – prekomerna ohlapnost vezivnih tkiv zelo povečuje tveganje za izpahe ramena. Prisotnost le te vpliva tudi na možnost ponovitve izpahov po operativni stabilizaciji. Ocena hiperlaksnosti iz tega razloga pomembno vpliva tudi na izbiro vrste operacije.  

5. Aktivnost posameznika – nevarnost za ponovitev izpahov rame po operativni stabilizaciji zvečujejo vsi kontaktni in adrenalinski športi. Pri zelo aktivnih posameznikih, sploh v primeru profesionalnih športnikov, ta podatek vedno upoštevam pri svetovanju glede vrste operacije za stabilizacijo ramena.  

S skrbno oceno opisanih dejavnikov, ki vplivajo na nestabilnost ramena in ponavljanje izpahov ter s premišljeno izbiro operativne metode, je možno v veliki večini primerov povrniti normalno funkcijo ramenskega sklepa.  

To omogoča vrnitev k prvotnim aktivnostim brez omejitev. Ob dovolj zgodnjem zdravljenju to tudi dolgoročno zagotovi ohranitev zdravega ramenskega sklepa.  

Več o zgradbi in delovanju ramenskega sklepa ter najpogostejših okvarah in načinih zdravljenja na Artros Youtube kanalu: